Srednjeveško Ljubljano denimo opisujejo kot mesto, ki je bilo urbanistično zelo premišljeno zasnovano: ob osrednji mestni ulici, ki se je pred mestno hišo razširila v trg, so bile na ozkih parcelah nanizane meščanske hiše z ožjo, praviloma dve- ali triosno fasado, obrnjeno na ulico oziroma trg. Toda med hišami so bili urejeni ozki predahi, ki so med drugim rabili kot komunalne uličice, po katerih je odtekala gnojnica na ulico in od tod v Ljubljanico. Do osemdesetih let 19. stoletja v mestu ni bilo kanalizacije v sodobnem pomenu besede. Ulice so bile brez tlakov, prašne in umazane – nekaj je k splošni nesnagi pripomogla še vprežna živina – in zaradi vsega tega tudi nezdrave.
Med srednjeevropskimi celinskimi mesti Ljubljana ni bila nobena izjema. V nasprotju z njo in podobnimi naselji so bila nekatera sredozemska mesta dobro komunalno urejena in tlakovana že v 13. stoletju, morda tudi prej. Val modernizacije je zajel Ljubljano – podobno kot druga srednjeevropska mesta – šele proti koncu 19. stoletja. Sodobna znanost o nalezljivih boleznih in njihovih prenašalcih je zahtevala korenito posodobitev mest, zlasti moderno vodovodno napeljavo in kanalizacijski sistem, ter vplivala na vrsto drugih higienskih pridobitev. Ob velikem potresu, ki je leta 1895 dodobra razmajal mesto, je nadvse spretni župan Ivan Hribar videl predvsem veliko priložnost za povečanje in moderniziranje Ljubljane, kar je v naslednjih petnajstih letih z navdihom in voljo tudi uresničil. Ob nekaj zgodnejših poskusih tlakovanja nekaterih ulic v 19. stoletju se je Ljubljana srečala z udobjem tlakovanih ulic šele s Hribarjevo popotresno obnovo. Odtlej se je proces tlakovanja ulic, torej prekrivanja pločnikov in vozišč za vse obsežnejši motorni promet z različnimi tlaki, tako razširil, da v strnjeno pozidanem delu mesta danes skoraj ne bi več mogli najti ulice brez tlaka.
Z asfaltom so prekrite tudi skoraj vse vaške ulice in vsaj večja naselja dobivajo celo pločnike. Toda zdi se, da se s samoumevnostjo opremljanja naselij s tlakovanimi ulicami izgublja temeljni čut za to pomembno civilizacijsko pridobitev. Prav malo se menimo za to, kako so ulice izpeljane, s čim so prekrite, kakšne robnike imajo, kakšne so ulične svetilke, kaj vse še lahko vpliva na njihovo podobo in urejenost. Zmoti nas morda luknja v asfaltu, ki lahko poškoduje naš avtomobil, opazimo preveč razraslo živo mejo ob cesti, ki nam zmanjša pregled v nevarnem ovinku, morda še od udarca upognjeno ulično svetilko, ki bi jo morali že davno zamenjati ... Vse drugo je samoumevni del našega običajnega bivalnega okolja in pričakovane življenjske ravni, ki ne sproža ne skrbi ne kakšnega posebnega zanimanja.
Ali naše javno, še zlasti mestno okolje res nastaja nekako samorodno, kar samo po sebi? Denimo po volji nam povsem oddaljenih mestnih javnih služb, kjer imajo strokovnjake, ki že vedo, kaj in kako; zakaj bi se mi ukvarjali s tem? Res je, sodobna mesta imajo za urejanje in vzdrževanje javnega prostora posebne službe, sistem javnih podjetij, ki skrbi predvsem za to, da mesto učinkovito in varno deluje, da teče promet brez zastojev, da pešci varno prehajajo čez cesto, da imajo otroci zavarovane poti do šol, da voda ob padavinah odteče s cest, da so po novem snegu hitro očiščene, in še za marsikaj drugega.
Prebivalec mesta bi se moral predvsem vprašati, ali se ob denimo dobrem delovanju mestnih naprav tudi dobro počuti. Splošno počutje, natančneje sprijaznjenost, če že ne zadovoljstvo s krajem bivanja, pa je odvisno od kakovosti podobe javnega prostora. Nestrokovnjaki zvečine ne ločijo kakovostne cestne svetilke od nekakovostne, kakovostnega koška za smeti od nekakovostnega, kakovostne parkovne klopi od nekakovostne in še manj kakovostnega uličnega tlaka od nekakovostnega. Vsega tega običajni pešec sploh ne opazi. Vendar pa zapolnjevanje javnega (uličnega) prostora z nekakovostno opremo začne pri uporabnikih javnega prostora počasi, a nezadržno zbujati nelagodje, ki preraste v nezadovoljstvo in poraja odpor, vendar tega, ker deluje nezavedno, praviloma ne zaznajo. Ne sprevidijo in zato ne morejo povedati, kaj jih moti, kje je težava. Počasi se jih loteva apatija, občutek, da živijo v nespodbudni sivini povprečnosti in brez upanja, da bo kdaj bolje.
Prav zato je treba pri ljudeh spodbuditi kritičen odnos do vsakdanjega javnega okolja. Šele ob jasnem spoznanju, v kakšnem okolju resnično živijo, kaj jih pravzaprav nenehno spravlja v slabo voljo, bodo mogli bolje izražati svoje občutke in oblikovati jasne zahteve po kakovostnih spremembah. In s tem bi bilo treba začeti že v šolah, od najnižje osnovnošolske ravni vse do višjih in najvišjih. Naš šolski sistem je še zelo daleč od tega in uporabniki javnega prostora so še zelo daleč od obveščenih, kritičnih opazovalcev in dejavnih sogovornikov načrtovalcev posegov v javni prostor. Podoba javnega prostora v naših mestih je torej še vedno predvsem odvisna od izobraženosti in kulturne ozaveščenosti specialistov (načrtovalcev) v vodstvih javnih mestnih zavodov, ki se ukvarjajo s tako imenovano komunalo in za ta vprašanja bolj ali manj občutljivo mestno upravo.
Ljubljana je imela veliko srečo, da se je po prvem velikem valu popotresne obnove in dolgih letih dela na tujem v rodno mesto vrnil arhitekt Jože Plečnik. Kmalu je dobil naročila za prve pomembnejše zgradbe, hkrati pa se je dovolj razgledana mestna uprava začela ukvarjati z mislijo, kako bi ga uporabila tudi za svoje namene. V dvajsetih letih so mu tako naročili regulirati Zoisovo cesto in v njenem podaljšku oblikovati Šentjakobski (zdaj Levstikov) trg. Skoraj hkrati je dobil naročilo za ureditev Kongresnega trga in dobro desetletje pozneje še za bližnji park Zvezdo. Ob 120. obletnici ustanovitve Ilirskih provinc leta 1929 je dobil naročilo za postavitev Napoleonovega spomenika oziroma za spomenik Iliriji, vendar je nalogo razumel nekoliko širše in je tako obdelal tudi vogal Križank s širšo okolico Trga francoske revolucije. Ne dolgo za tem je dobil priložnost za razmislek o ureditvi Vegove ceste, s katero je v tridesetih letih smiselno povezal urejeno območje Napoleonovega spomenika s Kongresnim trgom in Zvezdo. S pozidavo palače Univerzitetne biblioteke in ureditvijo terase pred njo z zaključkom z Gregorčičevim spomenikom pa je v velikem slogu sklenil preoblikovanje te izjemne mestne poteze.
Peščena ravnina z betonsko hojnico (plošče, v vzdolžni in prečni smeri povezane z granitnimi kockami)
Piramida, spomenik Žigi Zoisu
Zoisova cesta in Šentjakobski (Levstikov) trg. Plečnik je imel pred očmi najprej ulico in njeno celostno podobo. Oblikoval jo je simetrično, tako da lahko na obeh straneh opazujemo precej podoben sistem: obrobljena travnata terasica, ob skrajnem robu ob zidu obrasla s hrastiči – granitni robnik – peščena ravnina z betonsko hojnico (plošče, v vzdolžni in prečni smeri povezane z granitnimi kockami) – drevored kroglastih javorjev – granitni robnik, ki ločuje peščevo površino od vozišča. Piramida, spomenik Žigi Zoisu, ob vznožju ceste ima dvojno funkcijo. Po eni strani optično ustavlja gibanje po blagem klancu, po drugi usmerja pogled na konico šentjakobske cerkve in s tem opozarja na novo doživetje, ki čaka opazovalca onkraj šentjakobskega mostu: na oblikovani trg z Marijinim stebrom.
Kongresni trg, 1927 (po fotografiji iz okoli leta 1940)
Napoleonov spomenik na koncu Vegove stoji natanko v osi prav tako pozneje postavljene vremenske hišice na južnem robu Zvezde.
Kongresni trg. V Plečnikovih očeh Agora Ljubljane kot novih Aten. Skrbno geometrično uravnana površina v kombinaciji svetlega betona v mreži iz temnega betona. Vanjo se izteka regulirana Vegova ulica, ob njej je pozneje Plečnik enako skrbno uredil še Zvezdo z obrobo krepkih stebričev in z novo zasaditvijo s platanami. Napoleonov spomenik na koncu Vegove stoji natanko v osi prav tako pozneje postavljene vremenske hišice na južnem robu Zvezde.
Skrbna kompozicija uličnega prostora z oblikovanjem teras
Napoleonov spomenik pomeni začetek tako oblikovanja celotne poteze Vegove kot začetni impulz za povojno celotno preureditev Križank. Obe deli povezujeta arhitekturi, ki stojita na severozahodnem vogalu Križank in sta zamišljeni kot monumentalna zaslona za drevesi. Sicer pa lahko v oblikovanju Vegove znova govorimo o skrbni kompoziciji uličnega prostora z oblikovanjem teras, porfirnega tlaka, peščeno površino s kroglastimi javorji in ritmiziranim drevoredom z izmenjavajočimi se vrbami in topoli.
Pred palačo Narodne in univerzitetne knjižnice začenja Plečnik oblikovanje terase na ostankih renesančnega obzidja z malim templjem, kapelico.
Bronasti portreti slovenskih glasbenikov
Vegova cesta. Plečnik kar nekaj svojih monumentalnih potez tako v Pragi kot Ljubljani začenja s temeljnim poudarkom – polnoplastično drobno arhitekturo. Pred palačo Narodne in univerzitetne knjižnice začenja oblikovanje terase na ostankih renesančnega obzidja z malim templjem, kapelico, ki pa ne rabi kakšnemu svetniškemu kultu, marveč – bližini knjižnice ustrezno – pesniku. Drugi poudarek na Vegovi arhitekt poveže z vhodom v stavbo Glasbene matice, kjer se prav tako v duhu za glasbeno kulturo ključne stavbe razvije monumentalna ureditev bronastih portretov slovenskih glasbenikov na visokih podstavkih ob robu terase in na njej.
***
Peter Krečič
Fotografije: arhiv avtorja
Med srednjeevropskimi celinskimi mesti Ljubljana ni bila nobena izjema. V nasprotju z njo in podobnimi naselji so bila nekatera sredozemska mesta dobro komunalno urejena in tlakovana že v 13. stoletju, morda tudi prej. Val modernizacije je zajel Ljubljano – podobno kot druga srednjeevropska mesta – šele proti koncu 19. stoletja. Sodobna znanost o nalezljivih boleznih in njihovih prenašalcih je zahtevala korenito posodobitev mest, zlasti moderno vodovodno napeljavo in kanalizacijski sistem, ter vplivala na vrsto drugih higienskih pridobitev. Ob velikem potresu, ki je leta 1895 dodobra razmajal mesto, je nadvse spretni župan Ivan Hribar videl predvsem veliko priložnost za povečanje in moderniziranje Ljubljane, kar je v naslednjih petnajstih letih z navdihom in voljo tudi uresničil. Ob nekaj zgodnejših poskusih tlakovanja nekaterih ulic v 19. stoletju se je Ljubljana srečala z udobjem tlakovanih ulic šele s Hribarjevo popotresno obnovo. Odtlej se je proces tlakovanja ulic, torej prekrivanja pločnikov in vozišč za vse obsežnejši motorni promet z različnimi tlaki, tako razširil, da v strnjeno pozidanem delu mesta danes skoraj ne bi več mogli najti ulice brez tlaka.
Z asfaltom so prekrite tudi skoraj vse vaške ulice in vsaj večja naselja dobivajo celo pločnike. Toda zdi se, da se s samoumevnostjo opremljanja naselij s tlakovanimi ulicami izgublja temeljni čut za to pomembno civilizacijsko pridobitev. Prav malo se menimo za to, kako so ulice izpeljane, s čim so prekrite, kakšne robnike imajo, kakšne so ulične svetilke, kaj vse še lahko vpliva na njihovo podobo in urejenost. Zmoti nas morda luknja v asfaltu, ki lahko poškoduje naš avtomobil, opazimo preveč razraslo živo mejo ob cesti, ki nam zmanjša pregled v nevarnem ovinku, morda še od udarca upognjeno ulično svetilko, ki bi jo morali že davno zamenjati ... Vse drugo je samoumevni del našega običajnega bivalnega okolja in pričakovane življenjske ravni, ki ne sproža ne skrbi ne kakšnega posebnega zanimanja.
Ali naše javno, še zlasti mestno okolje res nastaja nekako samorodno, kar samo po sebi? Denimo po volji nam povsem oddaljenih mestnih javnih služb, kjer imajo strokovnjake, ki že vedo, kaj in kako; zakaj bi se mi ukvarjali s tem? Res je, sodobna mesta imajo za urejanje in vzdrževanje javnega prostora posebne službe, sistem javnih podjetij, ki skrbi predvsem za to, da mesto učinkovito in varno deluje, da teče promet brez zastojev, da pešci varno prehajajo čez cesto, da imajo otroci zavarovane poti do šol, da voda ob padavinah odteče s cest, da so po novem snegu hitro očiščene, in še za marsikaj drugega.
Prebivalec mesta bi se moral predvsem vprašati, ali se ob denimo dobrem delovanju mestnih naprav tudi dobro počuti. Splošno počutje, natančneje sprijaznjenost, če že ne zadovoljstvo s krajem bivanja, pa je odvisno od kakovosti podobe javnega prostora. Nestrokovnjaki zvečine ne ločijo kakovostne cestne svetilke od nekakovostne, kakovostnega koška za smeti od nekakovostnega, kakovostne parkovne klopi od nekakovostne in še manj kakovostnega uličnega tlaka od nekakovostnega. Vsega tega običajni pešec sploh ne opazi. Vendar pa zapolnjevanje javnega (uličnega) prostora z nekakovostno opremo začne pri uporabnikih javnega prostora počasi, a nezadržno zbujati nelagodje, ki preraste v nezadovoljstvo in poraja odpor, vendar tega, ker deluje nezavedno, praviloma ne zaznajo. Ne sprevidijo in zato ne morejo povedati, kaj jih moti, kje je težava. Počasi se jih loteva apatija, občutek, da živijo v nespodbudni sivini povprečnosti in brez upanja, da bo kdaj bolje.
Prav zato je treba pri ljudeh spodbuditi kritičen odnos do vsakdanjega javnega okolja. Šele ob jasnem spoznanju, v kakšnem okolju resnično živijo, kaj jih pravzaprav nenehno spravlja v slabo voljo, bodo mogli bolje izražati svoje občutke in oblikovati jasne zahteve po kakovostnih spremembah. In s tem bi bilo treba začeti že v šolah, od najnižje osnovnošolske ravni vse do višjih in najvišjih. Naš šolski sistem je še zelo daleč od tega in uporabniki javnega prostora so še zelo daleč od obveščenih, kritičnih opazovalcev in dejavnih sogovornikov načrtovalcev posegov v javni prostor. Podoba javnega prostora v naših mestih je torej še vedno predvsem odvisna od izobraženosti in kulturne ozaveščenosti specialistov (načrtovalcev) v vodstvih javnih mestnih zavodov, ki se ukvarjajo s tako imenovano komunalo in za ta vprašanja bolj ali manj občutljivo mestno upravo.
Ljubljana je imela veliko srečo, da se je po prvem velikem valu popotresne obnove in dolgih letih dela na tujem v rodno mesto vrnil arhitekt Jože Plečnik. Kmalu je dobil naročila za prve pomembnejše zgradbe, hkrati pa se je dovolj razgledana mestna uprava začela ukvarjati z mislijo, kako bi ga uporabila tudi za svoje namene. V dvajsetih letih so mu tako naročili regulirati Zoisovo cesto in v njenem podaljšku oblikovati Šentjakobski (zdaj Levstikov) trg. Skoraj hkrati je dobil naročilo za ureditev Kongresnega trga in dobro desetletje pozneje še za bližnji park Zvezdo. Ob 120. obletnici ustanovitve Ilirskih provinc leta 1929 je dobil naročilo za postavitev Napoleonovega spomenika oziroma za spomenik Iliriji, vendar je nalogo razumel nekoliko širše in je tako obdelal tudi vogal Križank s širšo okolico Trga francoske revolucije. Ne dolgo za tem je dobil priložnost za razmislek o ureditvi Vegove ceste, s katero je v tridesetih letih smiselno povezal urejeno območje Napoleonovega spomenika s Kongresnim trgom in Zvezdo. S pozidavo palače Univerzitetne biblioteke in ureditvijo terase pred njo z zaključkom z Gregorčičevim spomenikom pa je v velikem slogu sklenil preoblikovanje te izjemne mestne poteze.
Peščena ravnina z betonsko hojnico (plošče, v vzdolžni in prečni smeri povezane z granitnimi kockami)
Piramida, spomenik Žigi Zoisu
Zoisova cesta in Šentjakobski (Levstikov) trg. Plečnik je imel pred očmi najprej ulico in njeno celostno podobo. Oblikoval jo je simetrično, tako da lahko na obeh straneh opazujemo precej podoben sistem: obrobljena travnata terasica, ob skrajnem robu ob zidu obrasla s hrastiči – granitni robnik – peščena ravnina z betonsko hojnico (plošče, v vzdolžni in prečni smeri povezane z granitnimi kockami) – drevored kroglastih javorjev – granitni robnik, ki ločuje peščevo površino od vozišča. Piramida, spomenik Žigi Zoisu, ob vznožju ceste ima dvojno funkcijo. Po eni strani optično ustavlja gibanje po blagem klancu, po drugi usmerja pogled na konico šentjakobske cerkve in s tem opozarja na novo doživetje, ki čaka opazovalca onkraj šentjakobskega mostu: na oblikovani trg z Marijinim stebrom.
Kongresni trg, 1927 (po fotografiji iz okoli leta 1940)
Napoleonov spomenik na koncu Vegove stoji natanko v osi prav tako pozneje postavljene vremenske hišice na južnem robu Zvezde.
Kongresni trg. V Plečnikovih očeh Agora Ljubljane kot novih Aten. Skrbno geometrično uravnana površina v kombinaciji svetlega betona v mreži iz temnega betona. Vanjo se izteka regulirana Vegova ulica, ob njej je pozneje Plečnik enako skrbno uredil še Zvezdo z obrobo krepkih stebričev in z novo zasaditvijo s platanami. Napoleonov spomenik na koncu Vegove stoji natanko v osi prav tako pozneje postavljene vremenske hišice na južnem robu Zvezde.
Skrbna kompozicija uličnega prostora z oblikovanjem teras
Napoleonov spomenik pomeni začetek tako oblikovanja celotne poteze Vegove kot začetni impulz za povojno celotno preureditev Križank. Obe deli povezujeta arhitekturi, ki stojita na severozahodnem vogalu Križank in sta zamišljeni kot monumentalna zaslona za drevesi. Sicer pa lahko v oblikovanju Vegove znova govorimo o skrbni kompoziciji uličnega prostora z oblikovanjem teras, porfirnega tlaka, peščeno površino s kroglastimi javorji in ritmiziranim drevoredom z izmenjavajočimi se vrbami in topoli.
Pred palačo Narodne in univerzitetne knjižnice začenja Plečnik oblikovanje terase na ostankih renesančnega obzidja z malim templjem, kapelico.
Bronasti portreti slovenskih glasbenikov
Vegova cesta. Plečnik kar nekaj svojih monumentalnih potez tako v Pragi kot Ljubljani začenja s temeljnim poudarkom – polnoplastično drobno arhitekturo. Pred palačo Narodne in univerzitetne knjižnice začenja oblikovanje terase na ostankih renesančnega obzidja z malim templjem, kapelico, ki pa ne rabi kakšnemu svetniškemu kultu, marveč – bližini knjižnice ustrezno – pesniku. Drugi poudarek na Vegovi arhitekt poveže z vhodom v stavbo Glasbene matice, kjer se prav tako v duhu za glasbeno kulturo ključne stavbe razvije monumentalna ureditev bronastih portretov slovenskih glasbenikov na visokih podstavkih ob robu terase in na njej.
***
Peter Krečič
Fotografije: arhiv avtorja
