Različni dejavniki vplivajo že na prvotno zgradbo lesa in tako povečujejo ali omejujejo možnost njegove uporabe. Jedrovino pri mnogih vrstah (hrast) štejemo za kakovostnejšo od beljave, saj je trajnejša, dimenzijsko stabilnejša, večinoma zanimivejšega videza in tudi tehnološko uporabnejša.

Vse drevesne vrste pa nimajo jedrovine s tako ugodnimi lastnostmi. Nasprotno, neprijetna obarvanja, ki jih spremljajo ali povzročajo biološke okužbe, najprej vplivajo zgolj na zmanjšanje estetske vrednosti lesa. V ugodnih razmerah pa lahko zelo hitro tako prerastejo, da se bistveno spremenijo – predvsem poslabšajo – fizikalne in mehanske lastnosti lesa ter tako les povsem razvrednotijo tudi tehnološko.

Na lesene izdelke bolj ali manj intenzivno delujejo zunanji dejavniki, ki omejujejo njihovo trajno uporabo. Zaradi biološkega izvora je les še posebno občutljiv za biotične dejavnike, med katerimi so najnevarnejši glive in žuželke, ne smemo pa zanemariti niti bakterij in morskih škodljivcev. Med abiotičnimi dejavniki najprej pomislimo na vremenske razmere, na les pa vplivajo tudi poškodbe, mehanske obremenitve, kemična sredstva in tudi ogenj ni ravno njegov »prijatelj« (preglednica 1).

Odpornost lesnih vrst proti abiotičnim dejavnikom se posebno izkaže pri izpostavljenosti sončni svetlobi (UV-žarki) in pri delovanju vremenskih vplivov. Prva znamenja so sprememba barve in površinska erozija – les posivi. Sprememba barve je zelo intenzivna v prvem letu uporabe, nadaljnje spremembe so z estetskega stališča zanemarljive. Erozijsko delovanje učinkuje po sto letih do globine od 6 do 8 milimetrov. Prodiranje UV-sevanja v les ni globoko, največji učinek je razgradnja lignina. Ker ta deluje kot povezovalna snov, se z njegovo razgradnjo zmanjša tudi konsistentnost lesnega tkiva, zaradi česar se lahko s površine iztrgajo ali izpirajo tudi celulozna vlakna. Večkratna in neposredna izpostavljenost vremenskim vplivom (posebno padavinam) pospeši razkroj. Večja nevarnost so razpoke, prek katerih se hitreje širijo obarvanja in biotske okužbe.


Na svežem lesu se pogosto pojavijo bakterijske in glivične okužbe, ki obarvajo njegovo površino in na začetku pomenijo le estetsko napako. Slabši videz lahko štejemo za znamenje nepravilnega ravnanja z lesom. Okužba z glivami se lahko razširi in vpliva tudi na zmanjšanje trdnosti, kar seveda omeji uporabnost lesa. Glive prodirajo v les in izločajo encime, s katerimi razkrajajo ekstraktivne snovi parenhimskih celic beljave (beljakovine, škrob, sladkorji), lignin ali celulozo. Najhitreje se razširjajo po parenhimu, v ugodnih razmerah tudi več milimetrov na dan (modrenje beljave bora). Če glive razkrajajo lignin, se okuženi les obarva belo, ostanek lesa pa se cepi v majhnih podolgovatih snopih vlaken (bela trohnoba). Pri rjavi ali prizmatični trohnobi glive razkrajajo celulozo in polioze, lignin pa se drobi v prizmatične kose. Pri beli in rjavi trohnobi je les že toliko razgrajen, da zaščita ni več smiselna.

Glive se najhitreje širijo po lumnih celic vzdolž lesnih vlaken, v radialni smeri po parenhimskih celicah strženovih trakov, med lumni prek pikenj sosednjih celic in z razgradnjo celične stene. Razvoj gliv je najugodnejši pri temperaturi od 22 do 27 stopinj Celzija in ob 30- do 60-odstotni lesni vlažnosti. Vzdrževanje lesa pri nizkih (manj kot 5 stopinj Celzija) ali visokih (več kot 40 stopinj Celzija) temperaturah in zagotavljanje nizke (manj kot 22 odstotkov) ali visoke lesne vlažnosti (več kot 60 stopinj) pomeni najbolj naravno zaščito lesa.

Zaradi široke uporabe lesa je tudi njegova ogroženost razkrajanja zelo raznolika. Po načinu in mestu uporabe razvrščamo izdelke v pet razredov (SIST EN 335; preglednica 2).

Najnižja stopnja ogroženosti (prvi razred) pomeni, da je les izpostavljen le klimatskim nihanjem, ki so običajna v bivalnih prostorih. Lesna vlažnost je v tem primeru dovolj nizka, da je biološka ogroženost neznačilna. Les je odporen tudi proti žuželkam. Med abiotičnimi dejavniki so mehanske obrabe ter morebitni učinki nepravilnega in neprevidnega ravnanja ljudi.

V drugi razred ogroženosti sodi les (v celoti ali le del), ki je občasno izpostavljen visoki relativni zračni vlažnosti (90 odstotkov). Vlažnost lesa lahko naraste nad mejo biološke odpornosti (več kot 20 odstotkov), ki omogoča razvoj gliv. Na dekorativnih lesnih površinah je neugoden že razvoj plesni ali glivično obarvanje (najpogosteje glive modrike). Konstrukcijski lesni elementi niso v neposrednem stiku s tlemi.

V tretjem razredu ogroženosti vlažnost lesa pogosto presega mejo biološke odpornosti, zato je v ugodnih temperaturnih razmerah velika nevarnost biološke okuženosti z žuželkami in modrikami, ugodne pa so tudi razmere za razvoj gliv razkrojevalk. Les je neposredno izpostavljen padavinam, zato se zaščitna sredstva iz njega izpirajo.

V četrti razred ogroženosti sodi les, ki je v stalnem stiku z vodo ali drugo vlažno podlago (zemljo), zato je njegova vlažnost stalno nad 20 odstotki. Biološke okužbe lesa z žuželkami, glivami, ki povzročajo obarvanja, in glivami razkrojevalkami so stalne, prav tako izpiranje zaščitnih sredstev.

Ogroženost lesa je največja v petem razredu, kar pomeni, da je nenehno izpostavljen delovanju morske vode.

Lesne vrste so naravno različno odporne proti škodljivim zunanjim dejavnikom, zato glede na mesto uporabe izbiramo med ustrezno odpornimi lesovi. Za uporabo v prvem ogroženem razredu je ob primerni suhosti ustrezna vsaka lesna vrsta, s stopnjevanjem tveganja pa se izbor oži. Naravna odpornost lesne vrste je odvisna predvsem od toksičnosti ekstraktivnih snovi v jedrovini. Beljava je pri večini vrst zelo omejeno uporabna, zato se pri ocenjevanju naravne odpornosti ocenjuje le jedrovina oziroma je beljava vseh vrst razporejena v razred najmanjše odpornosti. Lesne vrste so razdeljene na pet razredov odpornosti proti glivam razkrojevalkam (zelo odporne, odporne, zmerno odporne, slabo odporne, neodporne), v dva razreda odpornosti proti žuželkam (D – odporne, S – neodporne) in v tri razrede odpornosti proti termitom (D – odporne, M – zmerno odporne, S – neodporne) (preglednica 3).



Na naravno odpornost lesa vplivajo:
–     struktura lesa (rani – kasni les);
–  ekstraktivne snovi, ki delujejo na obarvanja oziroma oksidacijo in reakcijo s površinskimi premazi; smole in olja, ki odbijajo vodo; ekstraktivi v celični steni, ki povečujejo dimenzijsko stabilnost;
–    vlažnost lesa;
–    hrapavost površine;
–    grče in druge nepravilnosti pri rasti.

Pri uporabi lesa, ki je v večkratnem stiku z vodo ali zemljo, so pomembne odpornost proti biološki razgradnji, manjša kapilarna vpojnost vode in večja dimenzijska stabilnost (preglednica 4).

Za zaščito lesa pri zunanji uporabi in s tem podaljševanje trajnosti lesenih izdelkov skrbimo z odpravljanjem neugodnih učinkov. Z ustreznimi naravnimi postopki lahko preprečimo ali vsaj upočasnimo propadanje lesa. Zelo pomemben je tudi okoljski vidik naravne zaščite lesa. Za dolgotrajno uporabo lesenih izdelkov in vzdrževanje njihovih estetskih vrednosti so pomembni: pravilen izbor lesa tako glede vrste kot kakovosti, dobro oblikovanje izdelka, pravilna konstrukcija, dobra površinska obdelava in ustrezna zaščita ter ustrezno vzdrževanje.



Najpomembnejši ukrepi za dobro zaščito lesenih izdelkov v uporabi:
–    osušiti les na primerno vlažnost (od 7 do 16 odstotkov);
–    v vlažnih prostorih vzdrževati lesno vlažnost vsaj pod 20 odstotki;
–    preprečiti neposredno učinkovanje padavin;
–    omogočiti, da se izpostavljeni les čim hitreje spet osuši;
–    površinsko zaščititi les;
–    kemično zaščititi les z impregniranjem;
–    uporabiti trajnejše lesne vrste.

Les lahko zaščitimo že v gozdu, takoj po poseku in tudi v skladiščih hlodovine in žaganega lesa. Postopki zaščite lesa so:
–    biološki in biotehnični;
–    fizični (preprečevanje delovanja negativnih dejavnikov neposredno na les);
–    kemični (tehnološki postopki z uvajanjem zaščitnih sredstev v les);
–   ustrezne konstrukcijske rešitve (dobro prezračevanje, da se navlaženi les čim hitreje osuši, manjši prečni prerezi, ustrezno zaščitene čelne površine).

Trajnejšo uporabo lesa najučinkoviteje zagotovimo z obdelovanjem lesa z ustreznimi kemičnimi sredstvi – biocidi, ki jih vnesemo v les. Na negativne vplive kemičnih sredstev na okolje moramo paziti pri proizvodnji zaščitnih sredstev, postopkih zaščite lesa, uporabi zaščitenega lesa in odlaganju odpadnega kemijsko zaščitenega lesa.
Kemična zaščitna sredstva morajo izpolnjevati naslednje zahteve:
–    na lesne škodljivce naj bi že v majhnih količinah delovala učinkovito, ne smejo pa imeti toksičnih vplivov na ljudi, živali in okolje;
–    kemično so stabilna, brez močnega vonja in delujejo dolgotrajno;
–    v les morajo prodirati v zadostnih količinah, dovolj globoko in se v lesu enakomerno porazdeliti;
–    ne smejo poškodovati ali obarvati kovin, stekla, keramike, embalaže;
–    ne smejo zviševati vnetljivosti lesa;
–    uporaba mora biti preprosta in zagotavljati nadaljnjo površinsko obdelavo, tako da se sušijo brez ostankov na površini in ne povzročajo rošenja;
–    uporaba mora biti ekonomsko upravičena;
–    zagotovljeno mora biti ekološko uničenje odpadnega in odsluženega zaščitenega lesa brez negativnih stranskih učinkov na okolje.
Učinkovitost kemične zaščite lesa je odvisna tudi od prepustnosti lesne vrste, saj je le tako možno tudi globinsko impregniranje (preglednica 5).


izr. prof. dr. Željko Gorišek, univ. dipl. inž. les.
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo