Na Zavodu za gradbeništvo, ki ima sedež v Ljubljani, pravijo, da z uveljavitvijo nove odredbe o tehničnih in drugih zahtevah za keramične ploščice, ki velja že tri leta, lahko brez skrbi kupujemo ves spekter keramičnih ploščic na slovenskem trgu, saj morajo proizvajalci in dobavitelji jamčiti za njihovo kakovost in jo tudi primerno označiti.

Zavod ima poseben oddelek oziroma laboratorij za keramiko in ognjevzdržne materiale, v katerem preverjajo kakovost keramičnih ploščic, ki prihajajo na naš trg. Z vodjo laboratorija Vilmo Ducman smo se pogovarjali o njihovem delu.

Katere so glavne dejavnosti vašega laboratorija in kakšen je njegov pomen za kupce?

Najprej moram poudariti, da gre pri našem delu za neodvisno, neprofitno in nepristransko ustanovo, ki opravlja preizkušanja in potrjuje kakovost gradbenih materialov. V našem laboratoriju, ki sicer sodi v oddelek za materiale, se poleg preizkušanja keramičnih in opečnih izdelkov po ustreznih standardih ukvarjamo tudi z razvojem novih metod in predkonkurenčnim razvojem, v zadnjem času pa precejšnjo pozornost namenjamo koristni uporabi odpadkov.

To pomeni, da na vaše mize pride kar precej keramičnih ploščic, ali gre tudi za bolj pisarniško delo?

V laboratoriju seveda preizkušamo keramične ploščice po ustreznih standardih in izdajamo tudi poročila o preizkusih. V okviru zavoda pa imamo tudi certifikacijsko službo, ki izdaja potrdila o skladnosti za izdelke, ki ustrezajo predpisanim standardom in katerih kakovost stalno preverjamo.

Na podlagi česa delujete, je to področje tudi zakonsko urejeno?

Seveda. O tehničnih in drugih zahtevah za keramične ploščice govori posebna odredba, ki je bila sprejeta konec leta 1998 (Ur. l., št. 85/98 in p. 3/99). Ta odredba med drugim določa, da morajo vsi proizvajalci in prodajalci keramičnih ploščic k svojim izdelkom priložiti izjavo o skladnosti, ki temelji na poročilu o preizkusu. Ta mora biti v slovenskem jeziku in ga lahko pridobijo pri nas. Nekateri uvozniki takšna poročila že imajo od tujih, pri nas priznanih ustanov ter jih morajo le še prevesti v slovenščino in priložiti izdelkom.

Ali to pomeni, da so vse keramične ploščice na slovenskem trgu preverjene?

Pri nas nihče ne preizkuša teh izdelkov tako celostno kot mi, le proizvajalci keramičnih ploščic imajo svoje laboratorije. V bistvu pa mora imeti zahtevana dokazila vsaka ploščica, ki pride na naš trg.

Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu keramične ploščice?

Kupec mora predvsem pridobiti izjavo o skladnosti. Izda jo dobavitelj na naš trg ter temelji na poročilu o preizkusu, ki ne sme biti starejše od šestih mesecev, in na dveh izjavah proizvajalca: da ima urejeno kontrolo proizvodnje in bo dobavljal ploščice enake kakovosti, kot so te, za katere je bilo izdano poročilo.

Kljub temu se pojavljajo napake. Ploščice, ki so bile na prodajni polici videti lepe in kakovostne, se v naši kopalnici lomijo, pokajo, so obdrgnjene … So krivi prodajalci, ki prodajajo slabo blago, ali tudi kupci, ki se napačno odločijo?

Dogaja se oboje. Včasih kupec ni zadovoljen s kakovostjo ploščic, vendar je najpogostejši vzrok napačna izbira. To pa je posledica premajhne ozaveščenosti kupcev, ki sicer izberejo kakovostne ploščice, vendar za nepravi namen. Reklamacije, ki jih obravnavamo na terenu, so namreč pogosto prav posledica nepravilne izbire.

Ko se kupec odloča za keramično ploščico, torej ni pomembna le njena kakovost. Katere so najpogostejše napake oziroma napačne odločitve?

Najpogostejša napaka je zmrzlinska neodpornost. To pomeni, da kupec za zunanje obloge izbere sicer dobre ploščice, ki pa niso zmrzlinsko odporne, in jih položi, recimo, na terasi, z njimi obloži balkone in podobno. Skratka, ploščico, ki sicer izpolnjuje standarde, uporabi za nekaj, za kar ni namenjena.

Praviloma bi ga moral na to opozoriti prodajalec, na vsaki embalaži za ploščice pa bi morale biti posebne oznake, denimo snežinka v kvadratku za zmrzlinsko odpornost. Tega ni vedno, zato se dogajajo napake.

Seveda je treba povedati, da uredba, ki to določa, velja tako rekoč šele od leta 1999. Prej smo uveljavljali JUS-standarde, ki so bili v določenih zahtevah – mislim predvsem na zmrzlinsko odpornost – precej blažji v primerjavi z zdajšnjimi. Tako ugotavljamo, da nekatere ploščice, ki so po JUS veljale za kakovostne, danes sploh ne bi dobile certifikata, saj ne ustrezajo evropskim standardom.

Druga pomembna težava je izbira ploščic, ki so bolj obremenjene oziroma izpostavljene obrabi.

Tudi tu gre pogosto za napačno izbiro. Poznamo pet razredov trpežnosti oziroma odpornosti proti obrabi. Mi jih na podlagi laboratorijskih preizkusov vanje razvrstimo, kupci pa bi morali predvsem vedeti, kaj želijo. Nič ni narobe, če ploščico, ki ima drugi razred odpornosti proti obrabi, položimo na steno, saj tam nihče ne hodi, težava nastane, ko se takšna ploščica znajde na hodniku ali, še slabše, na tleh kakšne trgovine, ki jo vsak dan obišče na stotine ljudi. Dogaja se, da kupci izbirajo zgolj po videzu in ne upoštevajo obremenitev, ki jim bo keramična obloga izpostavljena. Zgodi se, da izberejo napačen tip in tako je velika obraba, posebno tam, kjer je velika pohodna obremenitev.

S kakšnimi težavami pa se lahko srečamo pri polaganju ploščic? Lahko namreč kupimo zelo kakovostno ploščico, vendar jo – nestrokovno položeno – uničimo.

Pri nas ni standardov, ki bi predpisovali način polaganja ploščic. Tudi v Evropi obstaja le predstandard, vendar so ga začasno umaknili zaradi očitkov, da je preveč splošen. Na njegovi podlagi ter podlagi nekaterih britanskih in nemških navodil je Obrtna zbornica Slovenije izdelala navodila, ki naj bi jih upoštevali polagalci ploščic. Sicer so splošna, ampak nekako določajo vsaj glavne smernice za polagalce. Opozarjajo jih na primer, da vgradijo dilatacijske fuge, kakšen razmik je potreben med ploščicami, kakšna lepila uporabiti za polaganje, pri katerih temperaturah lahko polagajo … Tega sicer ne predpisujejo, opozarjajo pa, na kaj morajo biti uporabniki pozorni.

Sami tega standarda zagotovo ne bomo postavljali, saj zahteva izredno veliko eksperimentalnega dela, Evropska unija pa omenjeni standard pripravlja in ga bomo najbrž prevzeli. Standard seveda ni obvezen, obvezen postane šele z odredbo – podobno kot velja za keramične ploščice.

Kako je z ozaveščanjem kupcev? Ali so dovolj zahtevni?

Začeli smo z drugega konca in poudarili predvsem prodajalce, ki morajo kupcu uresničiti želje in mu pri tem strokovno pomagati. Zato smo pripravili posebno brošuro za izobraževanje prodajalcev ploščic in prirejamo tudi seminarje. To je zelo pomembno, saj mora imeti kupec, ko pride kupovat ploščice, za prodajnim pultom strokovnjaka, ki mu mora znati svetovati. Tako preprečimo nepotrebne nakupe in predvsem neprimerno izbiro. Prodajalec mora kupcu dati podatke in mu pravilno svetovati, kupec pa mora biti toliko ozaveščen, da te podatke zahteva. Ne sme ga zanimati le cena, saj postane ob napačni izbiri ob navideznem prihranku na začetku hitro previsoka.

Kupci se morajo navaditi, da lahko zahtevajo podatke o blagu. Tudi dobavitelji pogosto pravijo, da ne vidijo nobenega smisla v pridobivanju certifikatov, če jih nihče ne zahteva. Če kupec sprašuje o značilnostih, če ga zanima upogibna trdnost ploščice, odpornost proti obrabi in podobne lastnosti, bodo tudi prodajalci prisiljeni k večji izobraženosti in s tem bo raven obojih višja. Gre seveda za proces.

Kdo se obrne k vam po pomoč? Ali preverjate tudi reklamacije, recimo, za majhne površine, kose ploščic …

Pravzaprav vsi. Največ je uvoznikov, ki potrebujejo poročila v slovenskem jeziku, potem so tu kupci, od velikih, ki so praviloma bolje seznanjeni in tudi previdni pri nakupu, do tistih, ki si s keramiko obložijo kopalnico, pa niso zadovoljni.

Zelo težko je reševati zadevo, ko so ploščice že položene. Če ni odvečnih, moramo namreč za preizkušanje v laboratoriju in ugotavljanje napak ploščice odstranjevati in že pri tem lahko dodatno poškodujemo material, ki ga preizkušamo. Zato je dobro, da imamo vedno kakšno ploščico v rezervi, ob morebitni reklamaciji.

Kje ponavadi odkrijete vzrok za napako – v napačni izbiri ali napačnem polaganju ploščic?

Najmanjkrat pomeni napako sama kakovost ploščic. Ponavadi gre res za napačno izbiro ali položitev, lahko pa tudi za kombinacijo obojega. Ni namreč predpisano, da kakšna ploščica ne bi smela biti položena na določeno mesto. Če pa so ploščice, ki niso visoko odporne, položene z napačnim, premočnim, lepilom, pač lahko pride do pokanja. Še vedno pa je največ napak zaradi neupoštevanja zmrzlinske odpornosti. Pomembna lastnost, na katero morajo biti kupci resnično pozorni, je koeficient trenja. Ta namreč pove, kolikšna je drsnost površine – velja, da višji je koeficient trenja oziroma razred trenja, manjša je nevarnost zdrsa osebe in s tem poškodb. Ko se odločamo za keramične ploščice, je treba upoštevati ta dva dejavnika.

V Sloveniji uporaba keramičnih ploščic zadnja leta narašča, sicer počasi, ampak vztrajno. Še vedno pa smo v primerjavi, recimo, s Španijo ali Italijo precej zadaj, saj tam pride povprečno kar 15 kvadratnih metrov ploščic na prebivalca, medtem ko je pri nas povprečje desetkrat manjše, torej le meter in pol. Kljub temu keramične ploščice zaradi uporabnosti, trpežnosti in predvsem preprostega vzdrževanja postajajo vse bolj priljubljene v graditeljstvu. K temu sta zagotovo pripomogli tudi vse večja ponudba in raznolikost izdelkov. Časi, ko smo poznali le dve dimenziji keramičnih ploščic in deset barvnih odtenkov, so že davno mimo in keramične ploščice večjih formatov se vse pogosteje uporabljajo tudi kot zunanje obloge hiš in podobno.

Seveda pa je keramična ploščica lepa šele takrat, ko je postavljena v neki prostor, ko prekriva tla ali stene ter je lepo in strokovno položena. Pri tem pa se pogosto zatakne, zato je pomembno, da se kupci ob strokovni pomoči prodajalcev odločijo za kakovostne in predvsem primerne keramične ploščice, ne le za njihov videz. Le tako bodo dobili tla, stene, obloge …, ki jim bodo služili desetletja.