Ulični prostor opredeljujejo cestišče, stavbe ob ulici in naravno (rastlinsko) okolje ulice ter vse, kar je vdelano v cestišče, kar stoji na ulici ali v njeni neposredni bližini. Z drugimi besedami bi lahko dejali, da je ulični prostor vse, kar človek lahko opazi, ko se giblje po ulici, in kar seveda vpliva na njegovo doživljanje prostora ali orientacijo v njem. Ulični prostor je že po tradiciji javni prostor, na katerem veljajo določena pravila vedenja, ki jih vsaj v zadnjem stoletju vse bolj uravnavajo cestnoprometni in drugi zakonski predpisi. In ker gre za javni prostor, je skrb za njegovo funkcioniranje in nič manj za njegov videz stvar mestnih javnih zadev, torej izvoljenih političnih predstavnikov in javnih mestnih služb, ki so prvim podrejene. Praviloma se torej nobena stvar, noben poseg v ulični prostor ne bi mogel zgoditi brez vednosti oziroma ustreznega formalnopravnega akta politično in upravno organizirane lokalne skupnosti. Ker pa je tistih, ki morajo ali so upravičeni tako ali drugače razpolagati z uličnim prostorom, vse več (navsezadnje se zahteve po višjem bivalnem standardu, varnosti, dobrem videzu in podobnem iz leta v leto povečujejo, posledica pa je več vsakovrstnih posegov zlasti v tlake za nove in nove napeljave), učinkovitost nadzora nad uličnim prostorom slabi. Vse teže je usklajevati različne dejavnosti mestnih oblasti in služb ter povsem zasebne interese.

Pa ne gre samo za občasna razkopavanja cestišč in obcestnih travnikov, tudi javne prireditve vse pogosteje potekajo na ulicah in trgih, kamor je treba pripeljati začasne odre. Ti zahtevajo električno oskrbo za osvetlitev in ozvočenje. Če je udeležencev več, je treba namestiti začasna stranišča. Če prireditev spremljajo stojnice prodajalcev hrane in pijače, so potrebne dodatne napeljave, smetnjaki in še marsikaj. Nič ne kaže, da se pritisk na javni in še zlasti na mestni prostor zmanjšuje, prav nasprotno. Pogosto se zdi, da bo stopnjevanje programske nasičenosti v javnem mestnem prostoru, posebno v starih mestnih jedrih, privedlo do roba njegovih zmogljivosti. Žal je že tako, da šele kak večji incident z najhujšimi posledicami strezni pristojne in ustavi naraščajoči pohlep po hrupnih zabavah v javnem mestnem prostoru.

Nepremična ulična oprema

Med nepremično ulično opremo sodijo ulični tlaki, robniki, kovinski pokrovi, mreže, drevesni obroči in pohodne površine okrog njih. Pereče vprašanje, kako popravljati poškodovane tlake v mestnem okolju, najbrž ni del te razprave, saj so tu stvari načeloma jasne: poškodbe tlakov je treba odpravljati, po možnosti tako, da je rešitev kar najbližja prvotnemu stanju – praviloma se popravilo sploh ne bi smelo poznati. Betonske tlake je treba popravljati ali nadomeščati z enakimi betoni, granitni tlak z enakimi granitnimi kockami v enakem vzorcu, porfirni tlak z enakimi porfirnimi ploščami in podobno. Da se v naših mestih praksa pogosto razhaja s temi samoumevnimi načeli in da učinkovitega nadzora nad tem v mestih ni, je znano, tako da bi bil tu premik na bolje več kot zaželen.

Način nameščanja cestnih robnikov, odtočnih kanalov, mrež nad odtoki je v letih po zadnji vojni doživel nekatere spremembe: prvotne granitne robnike so začeli zamenjevati z betonskimi, položne granitne uvoze na dvorišča pa nadomeščati s spuščanjem linije robnika; železne mreže nad odtočnimi kanali so začeli opuščati in speljevati vodo skozi reže v robnikih v kanale, ki jih zdaj pokrivajo okrogle betonske plošče. Opisanih rešitev pa niso izpeljali povsod, ponekod so se domislili kaj svojega, običajno ne posebno domiselnega. Za tem ni bilo nobenega resnega premisleka, nobenega sistematičnega prijema, niti v večjih mestih. Položaj je tak, da se v večjih mestih srečujejo različni sistemi urejanja cestnega pritličja, ki ne enkrat prihajajo v nasprotja in povzročajo težave komunalnim službam. Če bi se mestne oblasti in vodstva komunalnih služb zavedali, da so to temeljna vprašanja industrijskega oblikovanja, za katera velja vrsta strogih meril, bi se verjetno tovrstne zadrege v javnem mestnem prostoru začele postopoma odpravljati. Tako pa se zdi, da se z novimi generacijami politikov in strokovnjakov v javnih službah, praviloma gradbenikov, ki se jih je prijel vzdevek »cestarji«, položaj v javnem (uličnem) prostoru samo še poslabšuje. Ne gre za vprašanje pomanjkanja oblikovalcev – ti bi se že našli tudi na Slovenskem –, temveč kulturne ravni politike in mestnih uprav, ki tega ne dojemajo kot vprašanja kulture in oblikovanja, temveč kot zgolj tehnično, funkcionalno vprašanje, ki ga je treba rešiti kar najbolj ceneno. In cenenost rešitev praviloma vlada našim mestnim ulicam.

Pločniki v središčih slovenskih mest so zvečine asfaltirani. V nekaterih večjih mestih, kjer so začeli že pred zadnjo vojno tlakovati več ulic, se najdejo še stare ureditve, pogosto zelo slabo ohranjene, precej pa so jih že povsem nadomestili z novejšimi. Med pločniki in cestiščem za motorni promet so po vojni uvedli zelenice; te najdemo tudi med voznima pasovoma večjih mestnih vpadnic. V središču Ljubljane poznamo nekaj odličnih primerov urejanja tlakov s porfirnimi ali betonskimi ploščami, peščenimi površinami z drevoredi, za kar je poskrbel predvsem arhitekt Jože Plečnik. O tem smo obširneje pisali v eni izmed prejšnjih številk Koraka. Po vojni podobnih kakovostnih rešitev v večjih potezah skorajda nimamo. Največjo je najbrž prispeval arhitekt Edvard Ravnikar, ko je oblikoval obsežni kompleks Trga republike. Kot Plečnikov učenec se je dobro zavedal vprašanja kakovostnega oblikovanja in opremljanja peščevih površin. Te je urejal do podrobnosti in postopoma, kot je postopoma nastajal Trg revolucije (pozneje preimenovan v Trg republike) v dolgem obdobju med letoma 1963 in 1982. Pozneje so na trg malone pozabili in zlasti veliko so trpeli tlaki iz granitnih plošč, a tudi druge prvine talne opreme. Ko pa se je bližal datum, ko naj bi Slovenija prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije, so začeli celotno območje Trga republike pospešeno obnavljati in preurejati ter delo vzorno opravili do konca leta 2007. Očitni dokaz, da se da, če politika hoče.

Še pred tem so nekateri ozaveščeni posamezniki v ljubljanski mestni upravi vendarle dosegli, da so nekatere najbolj obljudene ulice in trge v najožjem središču mesta začeli prenavljati po posebnih načrtih – nekatere izmed teh so pridobili z javnimi natečaji. Že v osemdesetih letih so zaupali ureditev Prešernovega trga Edvardu Ravnikarju. V zgodnjih devetdesetih sta Cankarjevo nabrežje preuredila arhitekta Vesna in Matej Vozlič, isti dvojici pa se je desetletje po prvem uspehu posrečilo z javnim natečajem pridobiti naročilo za oblikovanje Hribarjevega nabrežja in v tej zvezi tudi Dvornega trga, ki nekako na polovici poteze nabrežje poveže z Gosposko ulico.

Prešernov trg

Prostor pred nekdaj zelo pomembnim in utrjenim Špitalskim mostom je dobil po velikem ljubljanskem potresu v začetku 20. stoletja novo podobo. Vrsto starejših stavb, ki so ga obdajale, so podrli, na njihovem mestu so zrasle Urbančeva hiša (danes Centromerkur), stavba s kavarno Prešeren, s katerima je hkrati nastal nov vstop v Šempetrsko (pozneje Trubarjevo) ulico, Hauptmanova hiša in sosednja, ob kateri se Čopova zoži na novo predpisano širino ulice. Na vzhodni strani trga so leta 1905 postavili spomenik Francetu Prešernu (kipa in reliefe je izdelal Ivan Zajec, podstavek Maks Fabiani). Plečnik je okrog leta 1930 stari most prenovil in mu dodal dve brvi na vsaki strani. V tridesetih letih je arhitekt Stanko Rohrman pozidal Meyerjevo blagovnico na mestu stare in s tem sklenil podobo trga. Plečnik je napravil vsaj pet različic preoblikovanja in tlakovanja trga, pa nobena ni bila uresničena, podobno kot številni poznejši načrti drugih arhitektov. Edvard Ravnikar si je v poznih osemdesetih letih zamislil ureditev trga tako, da bi nepravilne oblike omilil z vrisanim krogom in radialnimi črtami. Ob zahodnem krožnem segmentu bi uredil vodnjak in v loku okrog njega namestil kamnite klopi. Zaradi nasprotovanja javnosti mu je uspelo izvesti le krožnico in »prečke«, ne pa tudi vodnjaka. Mestna oblast se je leta 2007 lotila prenove te Ravnikarjeve ureditve in dala sistematično pretlakovati tudi vstope v Trubarjevo, Miklošičevo, Čopovo in Wolfovo ulico. Znova so odkrili odličnost lepo trdno položenega tlaka iz granitnih kock, ki naj bi po nekaterih napovedih prekril tudi tlak osrednjega mostu Tromostovja in morda celo Stritarjevo ulico.


Ureditev Prešernovega trga v uspešno prenovljeni kakovostni podobi


Tlaki in kakovostna ulična oprema ob vstopu s Prešernovega trga v Trubarjevo ulico


Tlaki in kakovostna ulična oprema ob vstopu s Prešernovega trga v Wolfovo ulico

Cankarjevo nabrežje

Mlajšo generacijo arhitektov, ki so končevali študij v začetku osemdesetih let, je med študijem močno zajel ideološki postmodernistični val. Med številnimi obujenimi zanimanji se je pojavila tudi skrb za drobni mestni inventar in kakovost cestnega pritličja. Odkrili so Plečnikove ureditve ulic in nabrežij ter dojeli, da je treba v novih okoliščinah seči više, bolj ambiciozno. V tem posebnem delu arhitekturnega snovanja sta se izkazala (in ne samo v Ljubljani) arhitekta Vesna in Matej Vozlič. V oblikovanju tlakov sta tako posegla po več gradivih; ob ploščah iz umetnega kamna se pojavijo kamnite plošče, znova granitni robniki in tlak iz granitnih kock v kombinaciji s porfirnimi. Ponekod sta pridala še stebričke iz umetnega kamna, nove, posebej za to območje načrtovane klopi in v pomanjkanju boljših namestila stare litoželezne svetilke. Nabrežje je tudi po njuni zaslugi postalo eno najbolj obljudenih v Stari Ljubljani in posebno priljubljenih med mladimi.


Začetek oblikovanja poteze Cankarjevega nabrežja

Hribarjevo nabrežje

Pri obeh nabrežjih sta morala načrtovalca upoštevati zlasti po Plečniku izoblikovane poteze. Na prvi pogled se zdi, da je bil Plečnik pri tem tako temeljit, da za naslednike ni ostalo ničesar. Toda izkazalo se je, da se je kakovostna raven v mestih s primerljivo kakovostjo zgodovinske dediščine v tujini pomembno dvignila in da Ljubljana kljub Plečnikovim izvrstnim rešitvam že zaostaja. Arhitekti so naposled doumeli, da se je mogoče postaviti ob Plečnika in ga z upoštevanjem njegovih vodil celo nadgraditi. Obogatitev tlakov z drevoredom platan z umetno razširjenimi krošnjami, novimi oblikami kovinskih pokrovov drevesnih korenin, zaščito odprtin v ograjah nad strugo s palicami iz nerjavečega jekla, novimi klopmi in drugo opremo je poskus preseganja izročenega načina oblikovanja uličnega prostora. Posebno poglavje na tej potezi je oblikovanje Dvornega trga. Prefinjena igra pogledov, smeri, stopnic in ploščadi daleč izstopa od nekaterih podobnih poskusov v drugih delih Ljubljane.


Začetek urejene poteze Hribarjevega nabrežja


Pogled na novo ureditev Dvornega trga 




***
Peter Krečič
Fotografije: arhiv avtorja