Površinska obdelava je z zdravstvenega in okoljevarstvenega vidika ena najbolj obremenilnih tehnoloških faz v vsej panogi predelave lesa. Večina notranjega in stavbnega pohištva, talnih oblog in opažev je površinsko obdelana s premaznimi sredstvi, ki vsebujejo večji ali manjši delež hlapnih sestavin. To so dejansko različne mešanice topil in razredčil, ki pomenijo tehnološko nujno potrebno, zdravstveno in okoljevarstveno pa oporečno sestavino vsakega premaza.

Topila so organske spojine, ki raztapljajo veziva in druge nehlapne sestavine, a jih pri tem kemično ne spremenijo. Vsako vezivo (sintetična ali naravna smola, vosek, sušeče se olje) raztapljamo z ustreznim topilom in tako omogočamo nanašanje in oprijemnost laka, kar je pogoj za nastajanje dovolj velikih adhezijskih sil med lakom in lesom. Razredčila veziv ne raztapljajo in se uporabljajo le za redčenje raztopin oziroma uravnavanje viskoznosti. Najpogostejša organska topila so aromatski in alifatski ogljikovodiki (toluen, ksilen, lak-bencin), alkoholi (špirit), acetatni estri in ketoni (aceton), v nekaterih primerih pa tudi voda (pri vodnih lakih). Ko med sušenjem laka mešanica topil in razredčil izhlapeva, močno onesnažuje delovno okolje, pa tudi širšo okolico. Razen tega lahko mešanice z zrakom v določeni koncentraciji postanejo eksplozivne in povzročijo požar.

S temeljnim vprašanjem, to je zmanjšanjem količine emisij organskih topil v okolje, se proizvajalci premaznih sredstev srečujejo že vrsto let, v zadnjem času pa se vse bolj poudarja celostno reševanje ekoloških vprašanj na področju površinske obdelave lesa.

Vsa topila, razredčila in druge vnetljive ali strupene snovi, ki jih uporabljamo pri površinski obdelavi lesa, morajo imeti dobro vidno oznako o stopnji vnetljivosti, eksplozivnosti, strupenosti, jedkosti, škodljivosti za zdravje in tako naprej. Dovoljene vrednosti predpisujejo posebni zakonski akti.

Posebno pomembni so naslednji podatki:

– MDK – maksimalna dopustna koncentracija zdravju škodljivih snovi v zraku, izražena v mg/m³ ali v ppm (cm³/m³);
–   SEM – spodnja eksplozijska meja topila v mešanici z zrakom;
– eksplozijska skupina topil (večina topil, ki jih uporabljamo pri površinski obdelavi lesa, sodijo v skupino II A).

Koncentracijo topil v zraku merimo z različnimi pripomočki. Meritve so še vedno precej dolgotrajne in drage, zato jih v praksi opravljajo le občasno. Če se začnejo sproščati večje količine hlapov organskih topil, sta čiščenje onesnaženega zraka in odstranjevanje strupenih odpadkov tehnično sicer izvedljiva, vendar strokovno zelo zahtevna in temu ustrezno tudi draga.

Emisije škodljivih snovi in s tem obremenitev okolja lahko zmanjšamo po raznih, ekonomsko bolj sprejemljivih poteh:

– z izbiro premazov, ki vsebujejo večji delež suhe snovi (sistemi »high solid«);
– z zamenjavo škodljivih topil z okolju manj škodljivimi, na primer z vodo (vodni laki);
– z izbiro ustrezne nanašalne tehnike (z večjim izkoristkom premaza);
–   z uporabo ekološko ugodnejših načinov utrjevanja (UV utrjevalni laki).

Fizikalno sušeči se nitrocelulozni (NC) laki vsebujejo od 70 do 80 odstotkov topil (prav zaradi tega se je zmanjšala njihova uporaba pri površinski obdelavi lesa), laki s kislim utrjevalcem (KU) pa od 50 do 60 odstotkov. Uporaba lakov s kislim utrjevalcem na zahtevnih trgih upada, ker razen topil sproščajo tudi formaldehid, ki je sestavni del veziv. Ekološko sprejemljivejši so enokomponentni KU-laki, pri katerih se večina formaldehida sprosti že med utrjevanjem in pozneje le neznatno obremenjuje okolje.

Poliuretanski (PU) laki ustrezajo ekološkim zahtevam razvitega sveta. Vsebujejo do 30 odstotkov hlapnih sestavin, posamezni tipi tovrstnih lakov pa sodijo celo v skupino premazov »high solid«, saj je z ustreznimi izboljšavami nekaterih fiziološko oporečnih sestavin v utrjevalcih dosežena visoka stopnja zaščite okolja.

Z ekološkega stališča so izredno ugodni poliestrski laki (PE), saj vsebujejo kar okoli 90 odstotkov suhe snovi (nehlapnih sestavin) in jih uvrščamo v sisteme »high solid«. Poliestrski laki niso primerni za površinsko obdelavo talnih oblog, vse pomembnejšo skupino ekološko ugodnih premazov, primernih za zaščito lesa v notranjih prostorih, pa sestavljajo vodni laki (V), ki sproščajo le od 5 do 10 odstotkov topil. Res pa je, da je njihov delež porabe pri površinski obdelavi lesa nekoliko manjši zaradi nekaterih manj ugodnih lastnosti: močnejšega dviganja lesnih vlaken, daljšega sušenja, težav pri nastajanju filma pri temperaturah pod 12 do 14 stopinj Celzija, slabše odpornosti površine proti nekaterim reagentom … Obdelavo talnih oblog z voski, sušečimi se olji in podobnimi »biopremazi« omejuje manjša odpornost površine proti obrabi, toploti, vodi in čistilom.

Pri površinski obdelavi lesa so velika težava tudi odpadne vode in mulj, ostanki premaznih sredstev, topil in razredčil, prašni delci, ki nastanejo pri brušenju lesa in lakov, odpadna embalaža in drugo. Posebno vprašanje je eksplozijska in požarna ogroženost, s katero se srečujemo pri skladiščenju, pripravi in transportu premaznih sredstev.

Ravnanje z ostanki lakov, embalažo (kovinski ali plastični sodi ter pločevinke vsebujejo manjše količine premazov in so nevarni za okolje), odpadnimi vodami in drugimi posebnimi odpadki urejajo posebni predpisi.

Metka Čermak, univ. dipl. inž. gozdarstva