Les kot nehomogen, anizotropen, higroskopen material in zaradi svojega biološkega izvora tudi izredno variabilen se v postopkih predelave in obdelave odziva specifično, kar narekuje in zahteva dobro poznavanje njegovih lastnosti (slika št. 1).

V lesarski praksi se srečujemo z lesnimi vrstami:
a) ki jih dobro poznamo;
b) ki jih poznamo, vendar njihova kakovost odstopa od pričakovane;
c) katerih lastnosti ne poznamo.

Uporaba lesa bo optimalna le, če bomo znali predvideti in napovedati njegove lastnosti. Najpogosteje se zadovoljimo le z vizualno oceno, ki ob vse pestrejši ponudbi lesnih vrst iz različnih svetovnih arealov in ob vse ostrejših ekonomskih zahtevah po izkoriščanju tudi manj kakovostnega lesa ne ustreza več. Danes lahko pomoč poiščemo v kar bogati literaturi, ki jo najdemo v knjižnicah, periodičnih publikacijah, pa tudi na spletnih straneh. Pregledovanje in zbiranje informacij morata biti kritična, kajti mnoge raziskave so dokaj enostranske ali temeljijo le na preprostih meritvah in testih. Zaradi pričakovane variabilnosti in heterogenosti so za manj znane vrste potrebne sistematične raziskave.

Optimalno izkoriščanje lesne surovine temelji predvsem na interdisciplinarnem pristopu, ki zajema:
* proučitev predvidene končne uporabnosti lesa;
* proučitev načina razžagovanja hlodovine in žaganega lesa v elemente;
* izbiro pravilne tehnologije sušenja;
* poznavanje zgradbe in lastnosti lesa ter njegove variabilnosti in heterogenosti.

Izbira najprimernejšega lesa za določen končni izdelek zahteva pogled in vrednotenje z več vidikov. Med najpomembnejše sodijo:
* mesto vgraditve (predvsem zaradi ustrezne trajnosti ali trdnosti lesne vrste);
* namembnost izdelka (fizikalne in mehanske obremenitve);
* tehnološke lastnosti lesne vrste (odpornost proti obrabi, trdota, trdnost);
* fizikalne lastnosti (dimenzijska stabilnost, toplotna in zvočna izolativnost, elektrostatičnost);
* estetske lastnosti (dekorativnost, barva, tekstura).

Ob dobrem poznavanju relevantnih (bistvenih) lastnosti posameznih lesnih vrst lahko tudi hitro ocenimo možnost njihove uporabe. Med relevantne lastnosti prištevamo:

gostoto, naravno trajnost in možnost impregniranja, potek vzdolžnih elementov, trdnost, dimenzijsko stabilnost, težavnost sušenja in možnost pojava napak, obdelavnost, vijačenje, žebljanje, luščenje ali rezanje furnirja, površinsko obdelavo, lepljenje, dekorativne posebnosti in obarvanja.

Med relevantnimi lastnostmi lahko nekatere vidimo in jih tudi razmeroma hitro ocenimo. Iz oblikovanosti debla denimo sklepamo na potek aksialnih elementov, prisotnost reakcijskega lesa, razpored, število in vrsto grč, mehanske poškodbe in diskoloracije. Kljub dobremu poznavanju lesa je za zahtevnejše in številčnejše izdelke poleg vizualne ocene treba preizkusiti manjše ali večje število fizikalnih in mehanskih lastnosti.

Zaradi značilnega plastnega priraščanja in najrazličnejših rastnih pogojev se pojavijo razlike v zgradbi med lesnimi vrstami, v okviru iste vrste in tudi v drevesu:
a) v radialni smeri od stržena proti kambiju;
b) znotraj letne prirastne plasti (branike);
c) vzdolž debla oziroma po višini drevesa;
d) med deblom, vejami in koreninami.

Pojavna oblika drevesa je odvisna od razvejitve, ki temelji na izoblikovanju zadostne listne površine in smotrni zapolnitvi zračnega prostora. Prirastne značilnosti drevesne vrste so odvisne od pogojev rasti, kot jih narekujejo vrojene lastnosti, kakovost rastišča, vrsta in sestava tal, socialni status, preskrba z vodo, klimatske razmere – količina padavin, temperatura, osončenost, vremenske ujme (pozeba, žled, snegolom, mraz …).

Slika št. 2
Levo: Za drevesa iz gozdnega sestoja je značilno polnolesno deblo (omejen prostor, na tleh je manj svetlobe, krošnja je kratka)

Oblika drevesa – debla in pozneje hlodovine – je odvisna od sestoja. Drevesa, ki rastejo v gospodarskem gozdnem (slika št. 2A) sestoju že odraslih osebkov, imajo omejen prostor. Na gozdnih tleh je manj svetlobe, zato ima drevo visoko valjasto deblo z malo vejami in vraslimi grčami, na vrhu pa je kratka krošnja (slika št. 3A). Letni prirastek in delež beljave sta zaradi zahtevnejših rastnih pogojev v gozdnem sestoju manjša. Samostojno stoječa drevesa z gozdnega roba, mešanega nižinskega gozda ali travniška drevesa (slika št. 2B) imajo krošnjo do tal, deblo je stožčasto, veje in grče so po vsej višini debla, večji je delež mladostnega lesa, več je beljave, branike pa so širše (slika št. 3B).


Slika št. 3
Značilnosti

Za iglavce je značilno, da je pri hitro priraščajočih drevesih delež ranega lesa večji od deleža kasnega, zato je gostota iglavcev s širokimi branikami manjša. To se izraža tudi v slabših mehanskih lastnostih in nižjih trdnostih. Pri venčasto poroznih listavcih je ravno nasprotno: pri hitrejšem priraščanju, ko nastajajo široke branike, je delež kasnega lesa večji, zato je večja tudi gostota.

Velika variabilnost in heterogenost zgradbe lesa se kažeta v fizikalno-mehanskih lastnostih in seveda tudi uporabnosti lesa. Med najvplivnejšimi zgradbenimi posebnostmi so:
* usmerjenost vlaken z zavito (spiralno) ali menjaje zavito rastjo;
* čas nastanka lesa v kambiju oziroma starost kambija; na začetku rasti drevesa nastaja mladostni ali juvenilni les (približno do 20 let), ki se anatomsko in po lastnostih razlikuje od zrelega ali adultnega lesa – ta je uporabnejši, saj ima bolj stabilno in normalno zgradbo;
* pojav reakcijskega lesa, ki omogoča vzravnavanje nagnjenih vej in debel ter poševno rast vej;

* pri listavcih nastaja natezni ali tenzijski les, pri iglavcih pa kompresijski ali tlačni les;
rastne napetosti;
* hitrost priraščanja s širino branik ter razmerjem med deležem ranega in kasnega lesa;
* grče;
* biološke in mehanske poškodbe.

izr. prof. dr. Željko Gorišek, univ. dipl. inž. les.
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo