V članku so razloženi vzroki in proces nastajanja vihanja ter projektantski in tehnično-tehnološki nasveti za preprečevanje vihanja oziroma krivljenja tankoslojnih cementnobetonskih oblog, estrihov in industrijskih tlakov. Zelo natančno so obdelane priprava površin že izdelanih cementnih podlag za nadgradno betoniranje in recepture mešanic za pripravo svežega cementnega betona ali malte. Še posebno podrobno je opisana problematika ojačevanja prostih vogalov in robov industrijskih tlakov, in sicer z dodatnim armiranjem, robnimi odebelitvami prostih robov in sidranjem v podlago z namenom preprečevanja ali vsaj omejevanja tehnoloških deformacij v obliki vihanja. Vihanje se namreč najpogosteje pojavlja ob mestih konstrukcijskih in/oziroma sočasno delovnih dilatacij ter ob stebrih in zidovih ali stenah na mestih ločilnih oziroma izolacijskih dilatacij (slika št.1).
Vihanje na vogalih dilatiranih polj talnih plošč tlakov zaradi diferenčnega krčenja – izsuševanja sveže in strjujoče se betonske mase
Na tankoslojnih oblogah in tlakih iz cementnega betona pogosto lahko ugotovimo razlike v ravnosti proti prostim robovom ali dilatacijam, ki nastanejo po vgradnji tankih ploskovnih elementov – odsekov, še zlasti večjih tlorisnih dimenzij, ki se zabetonirajo v različnih dnevih, in tudi pri elementih – tlakih, ki jim naslednji dan vrežemo tako imenovane navidezne oziroma kontrakcijske dilatacije. Če tak ploskovni element razpoka zaradi plastičnih deformacij (krčenja betona zaradi izsuševanja), se večkrat, ob večjih nekontroliranih razpokah, tudi na teh mestih lahko pojavi vihanje oziroma krivljenje tankoslojnega elementa (slika št. 1).
Krivulje – vihanje zaradi diferenčnega krčenja in temperature
Vertikalni pomik oziroma odstopanje od podlage nastane kot posledica vihanja enega od robov betonskega elementa – obloge ali tlaka. Pri vezanih oziroma zlepljenih oblogah je tlak v polju zlepljen s podlago, ob dilataciji ali razpoki pa ne. Če s trdim in težjim predmetom potrkavamo blizu dvignjenega roba in slišimo votel zvok, je to dober kazalec, da so robovi zavihani. Zelo dobro in hitro indikacijo votlih mest lahko dobimo tudi z vlečenjem težje kovinske verige po problematičnih oziroma sumljivih mestih. Pri nevezanih ali plavajočih tlakih na izolaciji pa po tej poti ne moremo ugotavljati stopnje zakrivljenosti. To lahko naredimo le z merjenjem ravnosti z ravnalno letvijo (slika št. 3).
Vihanje na vogalih dilatiranih polj talnih plošč tlakov, kontrola ravnosti
Vihanje je posledica neenakomernega krčenja cementnobetonske tankoslojne obloge ali tlaka. Zgornja odprta površina se suši in krči bolj kot spodnja, zaradi česar nastaja težnja po dviganju robov. Če pri lepljeni oziroma monolitni izvedbi ni zagotovljene dobre povezave, zadostne zlepljenosti med oblogo in osnovnim betonom ali podlago, se spodnja (kontaktna) površina elementa obloge ali tlaka lahko odtrga in dvigne v bližini prostega roba ali razpoke. Fina peščenocementna mešanica, ki v glavnem prekriva zgornjo plast tankoslojnega elementa in se ustvari večinoma na zgornji površini, ima zaradi visoke vsebnosti vode, cementa in finih prašnatih delcev agregata potencial velikega oziroma povečanega krčenja. Večje je krčenje, večja je možnost nastanka vihanja (slika št. 4).
Obloga ali vrhnji sloj cementnobetonskega tlaka z višjo vsebnostjo vode, cementa in finih delcev agregata. Tehnološke deformacije (krčenje) povzročijo razpoke in vihanje.
Za lažje razumevanje pojava lahko vihanje pojasnimo z opazovanjem reakcije lista papirja, ki ga najprej omočimo, nato pa pustimo na mizi, da se osuši. Krčenje zaradi izsuševanja bo listu papirja spremenilo njegovo komplanarnost. Tako se pojav vihanja potrdi s tem, da voda iz papirja ne izhlapi enakomerno, temveč začne izhlapevati na robovih in se konča v sredini. Papir se tako na robovih konkavno zakrivi navzgor.
Izvedba zelo obremenjene gibljive kontrakcijske (navidezne) razdelnice
Izvedba prečno kontrolirane in povezane, zelo obremenjene kontrakcijske razdelnice
Dodatno lahko vihanje preprečimo tako, da predvidimo dopolnilno armaturo vzdolž celotnih obodov polj neprekinjenega ulivanja betona, ki se bo izvajalo vsak dan (slika št. 7). Nekateri projektanti so v preteklosti to vprašanje reševali z odebelitvami prostih robov plošč (slika št. 8). Ta rešitev ustvarja v betonu natezne napetosti, ki so posledica oviranega krčenja in drsenja elementa zaradi povečanih debelin robov. Zaradi tega je ne priporočamo. Možna je sicer pravilna rešitev, vendar ob dopolnjeni izvedbi.
Preprečevanje vihanja z vgrajevanjem dodatne armature
Preprečevanje vihanja z odebelitvijo robov polja (ni priporočljivo)
Tehnično-tehnološke rešitve
Navadno je vzrok za krivljenje hitrejše krčenje zgornje kot spodnje površine betona. Talne plošče se na spodnji površini običajno ne morejo izsuševati ali karbonizirati, ostanejo blizu prvotnih dimenzij in zato ves proces teče na zgornji strani. Če se torej plošča zgoraj hitreje suši, imamo med zgornjo in spodnjo površino večjo razliko v vsebnosti vlage, kot če se ta suši počasneje. Torej se talne plošče, ki se hitreje izsušujejo, tudi bolj vihajo.
Eden od načinov za zmanjševanje vihanja je tudi, da poskrbimo za dolgo in skrbno nego betona ter za zmanjšanje procesa izsuševanja. Kjer lahko to izvedemo, pomaga tudi uporaba tekočih zaščitnih membran v obliki zaščitnih prebrizgov – na površinah, kjer imamo v času zgodnje starosti tlaka veliko frekvenco obremenitev, zlasti prometnih, izvedemo pogoste periodične ponovitve prebrizgov.
Vihanje se tehnično-tehnološko lahko odpravi z intenzivno nego, izvedbo manjših polj dilatiranja, pa tudi z vakuumiranjem ali v zadnjem času s sodobno uporabo neskrčljivih oziroma ekspanzivnih betonov in tudi omejeno ali malo skrčljivih cementnih betonov, sicer ni preprosto ali je celo nemogoče zmanjševati vihanje le s poskušanjem omejevanja krčenja cementnega betona.
Poleg omenjenega je pomembno vedeti, da pomeni zamesna voda eno od osnovnih sestavin svežega betona, ki ima velik volumenski delež, ki ga vgradimo v tankoslojno oblogo ali tlak velike odprte zgornje površine, in da izhlapeva po naravni poti, torej neenakomerno.
Zaradi tega se predeli, ki so blizu raznih odprtin ali ostrih prehodov v preseku in geometriji betonskih elementov, zelo hitro izsušujejo in je treba ustrezno ukrepati za preprečitev nastanka površinskih in globinskih – tehnoloških razpok. Iz navedenega sledi, da moramo zmanjšati potrebo po zamesni vodi, kar naredimo z uporabo čim učinkovitejših navadnih plastifikatorjev ali še bolje super- ali hiperplastifikatorjev ter ustrezno vrsto cementov in agregatov. Pomembna je tudi zrnavostna sestava agregata, kjer je vsebnost fine frakcije oziroma delež finih delcev pod 0,25 milimetra čim manjši, vendar še vedno tako velik, da zagotavlja ustrezno medzrnsko zapolnjenost in predvsem obdelavnost svežega betona ali malte.
Praktični nasveti za vezane in druge tlake
Glede na dolgoletne izkušnje pri projektiranju, izvajanju in nadzoru izdelave cementnobetonskih oblog, estrihov in industrijskih tlakov ter drugih tankoslojnih preplastitev v okviru sanacijskih del ali novogradenj navajamo nekaj nasvetov za preprečevanje vihanja vezanih tlakov.
Stara betonska tla ali podlago popolnoma očistimo z vodo pod visokim pritiskom, s peskanjem ali kombinacijo obeh postopkov ali s frezanjem, odvisno od vrste predvidene vezne oziroma kontaktne malte.
Pri uporabi disperzijskih lepil (lateksov) za vezno malto podlago predhodno z brizganjem z vodo namočimo za najmanj 12 ur in pokrijemo s polstjo (filcem), juto ali drugim ustreznim materialom, ki ga dobro namočimo z vodo. Pri uporabi epoksidnih lepil na osnovi topil za vezno malto moramo podlago obdržati suho (manj kot 4 odstotke).
Tik pred nanašanjem obloge ali tlaka po podlagi razgrnemo pačok (vezno malto), pripravljen iz cementa, sredstva za doseganje dobre sprijemljivosti (polimera) in vode. Za vtiranje uporabimo trdo ščetinasto metlo ali krtačo, s katero pačok močno podrgnemo po površini, da jo dobro vtremo v podlago.
Za mešanico cementnega betona uporabimo frakcijo agregata z zrnom agregata maksimalne možne velikosti, čim nižjo konsistenco in čim nižjo trdnostjo, ki bo še omogočala kakovostno vgradnjo in končno obdelavo. Najbolje je projektirati beton trdnostnega razreda od C 20/25 do C 25/30 N/mm2, če obremenitve tlaka ali obloge te trdnosti dopuščajo. Če pa so zahtevane trdnosti nižje od navedenih, imajo izvajalci tlakov težave z zapiranjem površine. Nizka trdnost, nizka konsistenca (plastičnost) in večje maksimalno zrno agregata zmanjšajo količino potrebne zamesne vode in cementa v mešanici, ti ukrepi skupaj pa zmanjšajo velikost krčenja.
Po vgraditvi obloge, navadno po enem dnevu ali toliko, da ne pride do krušenja robov, po mrežnem vzorcu vrežemo dilatacije do globine najmanj tretjine debeline preseka obloge in na razdalji od 2,5 do 4 metre narazen, kar je odvisno od debeline in trdnosti betona. Rege ali dilatacije pozneje zapolnimo z ustrezno fugirno tesnilno maso.
Takoj po zaključni obdelavi površine obloge ali tlaka je treba s finim in enakomernim pršenjem nanesti učinkovito zaščitno sredstvo za nego betona ali poskrbeti za kakovostno mokro nego vsaj sedem dni.
Poškodbe tlaka na zavihanih oziroma privzdignjenih mestih ob dilatacijah pod prometno obremenitvijo z viličarjem
Posebni ukrepi s pritrjevanjem vogalov
Neenakomerno izsuševanje povzroča napetosti, ki so višje od odpornosti strjujočega se betona in zaradi tega lahko nastanejo poškodbe, ki ne omogočajo izdelave kakovostne obloge ali tlaka. Da bi se izognili vihanju, je treba vogale posameznih, neprekinjeno vlitih oblog ali tlakov usidrati v podlago oziroma osnovni beton s silo, ki je enakovredna:
P = q b2/10 × √¯a/b¯
q – enakomerna obtežba
a – dolžina dilatiranega polja
b – širina dilatiranega polja
Če vogalov ne moremo sidrati, lahko dovolimo njihov dvig v velikosti 0,2 f0 na dolžini b/8 od vogala, in to brez tveganja, da bi se pojavile nekontrolirane razpoke.
Uspešno preprečevanje vihanja lahko dosežemo tudi s pritrjevanjem vogalov dnevno odlitih oblog na trikotno ojačitev, pritrjeno v podlago. To naredimo tako, da v podlago – podložni beton ali nosilno ploščo – ustrelimo ali s predhodnim navrtanjem vgradimo tri žeblje, ustrezno dolge vijake ali tri kratke palice rebrastega betonskega železa, ki jih z drobno armaturno ali drugo ustrezno žico pod vrhom povežemo v obliki trikotnika. Žeblje, vijake ali končke armaturnih palic pritrdimo okoli 20 centimetrov narazen in od 15 do 20 centimetrov stran od robov na vsakem vogalu. Ti se zavežejo in zategnejo z žičnim vozlom pred vgrajevanjem betona. Ta sistem pritrditve pri oblogah in tlakih pomaga pridržati njihove vogale na vgrajenem in sočasno projektiranem položaju.
Če je pri tankoslojnih oblogah in tlakih armiranje potrebno le za preprečevanje nastanka nekontroliranih razpok, priporočamo, da se namesto armaturnih palic tankega premera uporabijo polipropilenska PP ali jeklena vlakna. Vse preostalo velja kot pri klasično armiranih tlakih.
Kjer je za ojačitev potrebna klasična statična armatura, mora projektant – statik – določiti dimenzije armaturnih palic in njihovo razporeditev.
Zdeslav Jamšek, univ. dipl. inž. grad.
Vihanje na vogalih dilatiranih polj talnih plošč tlakov zaradi diferenčnega krčenja – izsuševanja sveže in strjujoče se betonske mase
Na tankoslojnih oblogah in tlakih iz cementnega betona pogosto lahko ugotovimo razlike v ravnosti proti prostim robovom ali dilatacijam, ki nastanejo po vgradnji tankih ploskovnih elementov – odsekov, še zlasti večjih tlorisnih dimenzij, ki se zabetonirajo v različnih dnevih, in tudi pri elementih – tlakih, ki jim naslednji dan vrežemo tako imenovane navidezne oziroma kontrakcijske dilatacije. Če tak ploskovni element razpoka zaradi plastičnih deformacij (krčenja betona zaradi izsuševanja), se večkrat, ob večjih nekontroliranih razpokah, tudi na teh mestih lahko pojavi vihanje oziroma krivljenje tankoslojnega elementa (slika št. 1).
KAKO IN ZAKAJ NASTANE
Vzroka za vihanje (angl. curling) ne moremo pripisati slabi izvedbi, temveč izključno razliki velikosti nateznih sil krčenja mase (zmanjšanja prostornine) in/ali razliki temperatur med zgornjo in spodnjo površino cementnega betona obloge ali tlaka (slika št. 2). Krčenje oziroma tehnološke deformacije strjujočega se betona nastanejo zaradi izsuševanja betona in hidratacije cementa.Krivulje – vihanje zaradi diferenčnega krčenja in temperature
Vertikalni pomik oziroma odstopanje od podlage nastane kot posledica vihanja enega od robov betonskega elementa – obloge ali tlaka. Pri vezanih oziroma zlepljenih oblogah je tlak v polju zlepljen s podlago, ob dilataciji ali razpoki pa ne. Če s trdim in težjim predmetom potrkavamo blizu dvignjenega roba in slišimo votel zvok, je to dober kazalec, da so robovi zavihani. Zelo dobro in hitro indikacijo votlih mest lahko dobimo tudi z vlečenjem težje kovinske verige po problematičnih oziroma sumljivih mestih. Pri nevezanih ali plavajočih tlakih na izolaciji pa po tej poti ne moremo ugotavljati stopnje zakrivljenosti. To lahko naredimo le z merjenjem ravnosti z ravnalno letvijo (slika št. 3).
Vihanje na vogalih dilatiranih polj talnih plošč tlakov, kontrola ravnosti
Vihanje je posledica neenakomernega krčenja cementnobetonske tankoslojne obloge ali tlaka. Zgornja odprta površina se suši in krči bolj kot spodnja, zaradi česar nastaja težnja po dviganju robov. Če pri lepljeni oziroma monolitni izvedbi ni zagotovljene dobre povezave, zadostne zlepljenosti med oblogo in osnovnim betonom ali podlago, se spodnja (kontaktna) površina elementa obloge ali tlaka lahko odtrga in dvigne v bližini prostega roba ali razpoke. Fina peščenocementna mešanica, ki v glavnem prekriva zgornjo plast tankoslojnega elementa in se ustvari večinoma na zgornji površini, ima zaradi visoke vsebnosti vode, cementa in finih prašnatih delcev agregata potencial velikega oziroma povečanega krčenja. Večje je krčenje, večja je možnost nastanka vihanja (slika št. 4).
Obloga ali vrhnji sloj cementnobetonskega tlaka z višjo vsebnostjo vode, cementa in finih delcev agregata. Tehnološke deformacije (krčenje) povzročijo razpoke in vihanje.
Za lažje razumevanje pojava lahko vihanje pojasnimo z opazovanjem reakcije lista papirja, ki ga najprej omočimo, nato pa pustimo na mizi, da se osuši. Krčenje zaradi izsuševanja bo listu papirja spremenilo njegovo komplanarnost. Tako se pojav vihanja potrdi s tem, da voda iz papirja ne izhlapi enakomerno, temveč začne izhlapevati na robovih in se konča v sredini. Papir se tako na robovih konkavno zakrivi navzgor.
KAKO PREPREČIMO VIHANJE
Projektantske rešitve
Deformacije oblog ali tlakov v obliki vihanja lahko preprečimo že pri projektiranju, to je s pravilno izbiro velikosti dilatiranih polj, in sicer z upoštevanjem debeline in trdnosti projektiranega elementa, geometrijske tlorisne oblike in možnih sprememb vertikalnega prereza ter vseh oslabitev horizontalnega prereza glede na predvidene odprtine, jaške, kanalete, razne instalacije, v ploščo vgrajene elemente ter z izbiro ustrezne izvedbe mozničenja ali drugih ojačitev na mestih delovnih in konstrukcijskih dilatacij (sliki št. 5 in 6). Pomembno je, ali so plošče na ločilnem izolacijskem in podajnem sloju, le na ločilnem sloju ali monolitno vezane (lepljene) na podlago.Izvedba zelo obremenjene gibljive kontrakcijske (navidezne) razdelnice
Izvedba prečno kontrolirane in povezane, zelo obremenjene kontrakcijske razdelnice
Dodatno lahko vihanje preprečimo tako, da predvidimo dopolnilno armaturo vzdolž celotnih obodov polj neprekinjenega ulivanja betona, ki se bo izvajalo vsak dan (slika št. 7). Nekateri projektanti so v preteklosti to vprašanje reševali z odebelitvami prostih robov plošč (slika št. 8). Ta rešitev ustvarja v betonu natezne napetosti, ki so posledica oviranega krčenja in drsenja elementa zaradi povečanih debelin robov. Zaradi tega je ne priporočamo. Možna je sicer pravilna rešitev, vendar ob dopolnjeni izvedbi.
Preprečevanje vihanja z vgrajevanjem dodatne armature
Preprečevanje vihanja z odebelitvijo robov polja (ni priporočljivo)
Tehnično-tehnološke rešitve
Navadno je vzrok za krivljenje hitrejše krčenje zgornje kot spodnje površine betona. Talne plošče se na spodnji površini običajno ne morejo izsuševati ali karbonizirati, ostanejo blizu prvotnih dimenzij in zato ves proces teče na zgornji strani. Če se torej plošča zgoraj hitreje suši, imamo med zgornjo in spodnjo površino večjo razliko v vsebnosti vlage, kot če se ta suši počasneje. Torej se talne plošče, ki se hitreje izsušujejo, tudi bolj vihajo.
Eden od načinov za zmanjševanje vihanja je tudi, da poskrbimo za dolgo in skrbno nego betona ter za zmanjšanje procesa izsuševanja. Kjer lahko to izvedemo, pomaga tudi uporaba tekočih zaščitnih membran v obliki zaščitnih prebrizgov – na površinah, kjer imamo v času zgodnje starosti tlaka veliko frekvenco obremenitev, zlasti prometnih, izvedemo pogoste periodične ponovitve prebrizgov.
Vihanje se tehnično-tehnološko lahko odpravi z intenzivno nego, izvedbo manjših polj dilatiranja, pa tudi z vakuumiranjem ali v zadnjem času s sodobno uporabo neskrčljivih oziroma ekspanzivnih betonov in tudi omejeno ali malo skrčljivih cementnih betonov, sicer ni preprosto ali je celo nemogoče zmanjševati vihanje le s poskušanjem omejevanja krčenja cementnega betona.
Poleg omenjenega je pomembno vedeti, da pomeni zamesna voda eno od osnovnih sestavin svežega betona, ki ima velik volumenski delež, ki ga vgradimo v tankoslojno oblogo ali tlak velike odprte zgornje površine, in da izhlapeva po naravni poti, torej neenakomerno.
Zaradi tega se predeli, ki so blizu raznih odprtin ali ostrih prehodov v preseku in geometriji betonskih elementov, zelo hitro izsušujejo in je treba ustrezno ukrepati za preprečitev nastanka površinskih in globinskih – tehnoloških razpok. Iz navedenega sledi, da moramo zmanjšati potrebo po zamesni vodi, kar naredimo z uporabo čim učinkovitejših navadnih plastifikatorjev ali še bolje super- ali hiperplastifikatorjev ter ustrezno vrsto cementov in agregatov. Pomembna je tudi zrnavostna sestava agregata, kjer je vsebnost fine frakcije oziroma delež finih delcev pod 0,25 milimetra čim manjši, vendar še vedno tako velik, da zagotavlja ustrezno medzrnsko zapolnjenost in predvsem obdelavnost svežega betona ali malte.
Praktični nasveti za vezane in druge tlake
Glede na dolgoletne izkušnje pri projektiranju, izvajanju in nadzoru izdelave cementnobetonskih oblog, estrihov in industrijskih tlakov ter drugih tankoslojnih preplastitev v okviru sanacijskih del ali novogradenj navajamo nekaj nasvetov za preprečevanje vihanja vezanih tlakov.
Stara betonska tla ali podlago popolnoma očistimo z vodo pod visokim pritiskom, s peskanjem ali kombinacijo obeh postopkov ali s frezanjem, odvisno od vrste predvidene vezne oziroma kontaktne malte.
Pri uporabi disperzijskih lepil (lateksov) za vezno malto podlago predhodno z brizganjem z vodo namočimo za najmanj 12 ur in pokrijemo s polstjo (filcem), juto ali drugim ustreznim materialom, ki ga dobro namočimo z vodo. Pri uporabi epoksidnih lepil na osnovi topil za vezno malto moramo podlago obdržati suho (manj kot 4 odstotke).
Tik pred nanašanjem obloge ali tlaka po podlagi razgrnemo pačok (vezno malto), pripravljen iz cementa, sredstva za doseganje dobre sprijemljivosti (polimera) in vode. Za vtiranje uporabimo trdo ščetinasto metlo ali krtačo, s katero pačok močno podrgnemo po površini, da jo dobro vtremo v podlago.
Za mešanico cementnega betona uporabimo frakcijo agregata z zrnom agregata maksimalne možne velikosti, čim nižjo konsistenco in čim nižjo trdnostjo, ki bo še omogočala kakovostno vgradnjo in končno obdelavo. Najbolje je projektirati beton trdnostnega razreda od C 20/25 do C 25/30 N/mm2, če obremenitve tlaka ali obloge te trdnosti dopuščajo. Če pa so zahtevane trdnosti nižje od navedenih, imajo izvajalci tlakov težave z zapiranjem površine. Nizka trdnost, nizka konsistenca (plastičnost) in večje maksimalno zrno agregata zmanjšajo količino potrebne zamesne vode in cementa v mešanici, ti ukrepi skupaj pa zmanjšajo velikost krčenja.
Po vgraditvi obloge, navadno po enem dnevu ali toliko, da ne pride do krušenja robov, po mrežnem vzorcu vrežemo dilatacije do globine najmanj tretjine debeline preseka obloge in na razdalji od 2,5 do 4 metre narazen, kar je odvisno od debeline in trdnosti betona. Rege ali dilatacije pozneje zapolnimo z ustrezno fugirno tesnilno maso.
Takoj po zaključni obdelavi površine obloge ali tlaka je treba s finim in enakomernim pršenjem nanesti učinkovito zaščitno sredstvo za nego betona ali poskrbeti za kakovostno mokro nego vsaj sedem dni.
Poškodbe tlaka na zavihanih oziroma privzdignjenih mestih ob dilatacijah pod prometno obremenitvijo z viličarjem
Posebni ukrepi s pritrjevanjem vogalov
Neenakomerno izsuševanje povzroča napetosti, ki so višje od odpornosti strjujočega se betona in zaradi tega lahko nastanejo poškodbe, ki ne omogočajo izdelave kakovostne obloge ali tlaka. Da bi se izognili vihanju, je treba vogale posameznih, neprekinjeno vlitih oblog ali tlakov usidrati v podlago oziroma osnovni beton s silo, ki je enakovredna:
P = q b2/10 × √¯a/b¯
q – enakomerna obtežba
a – dolžina dilatiranega polja
b – širina dilatiranega polja
Če vogalov ne moremo sidrati, lahko dovolimo njihov dvig v velikosti 0,2 f0 na dolžini b/8 od vogala, in to brez tveganja, da bi se pojavile nekontrolirane razpoke.
Uspešno preprečevanje vihanja lahko dosežemo tudi s pritrjevanjem vogalov dnevno odlitih oblog na trikotno ojačitev, pritrjeno v podlago. To naredimo tako, da v podlago – podložni beton ali nosilno ploščo – ustrelimo ali s predhodnim navrtanjem vgradimo tri žeblje, ustrezno dolge vijake ali tri kratke palice rebrastega betonskega železa, ki jih z drobno armaturno ali drugo ustrezno žico pod vrhom povežemo v obliki trikotnika. Žeblje, vijake ali končke armaturnih palic pritrdimo okoli 20 centimetrov narazen in od 15 do 20 centimetrov stran od robov na vsakem vogalu. Ti se zavežejo in zategnejo z žičnim vozlom pred vgrajevanjem betona. Ta sistem pritrditve pri oblogah in tlakih pomaga pridržati njihove vogale na vgrajenem in sočasno projektiranem položaju.
Če je pri tankoslojnih oblogah in tlakih armiranje potrebno le za preprečevanje nastanka nekontroliranih razpok, priporočamo, da se namesto armaturnih palic tankega premera uporabijo polipropilenska PP ali jeklena vlakna. Vse preostalo velja kot pri klasično armiranih tlakih.
Kjer je za ojačitev potrebna klasična statična armatura, mora projektant – statik – določiti dimenzije armaturnih palic in njihovo razporeditev.
SKLEP
Če poskrbimo za pravilno pripravljeno podlago, pravilno razporeditev dilatacij oziroma stikov, kakovostno in enakomerno zgoščenost cementnega betona ali malte, zmanjšanje potrebne količine zamesne vode, kakovostno nego betona in možne potrebne dodatne ojačitve vogalov in robov posameznih enopotezno zalitih ter navidezno dilatiranih polj talnih oblog ali tlakov, lahko preprečimo vihanje njihovih vogalov in robov.Zdeslav Jamšek, univ. dipl. inž. grad.
