Legenda o svilarstvu pravi, da je princesa Si-Ling-Chi med sprehodom po vrtu z murve pobrala beli kokon. Pri obedu ji je padel v čaj in se razvil. Odvite niti so pomenile začetek svilarstva. V Evropo naj bi leta 552 cesarju Justinijanu jajčeca sviloprejke prinesla meniha s Cejlona. Jajčeca sta skrila v votle bambusove palice, saj je bil tedaj izvoz svilenih kokonov prepovedan, kršitelje pa je doletela smrtna kazen.
Svila ima med tekstilnimi vlakni posebno mesto, ker se uporablja večinoma pri dragih, dekorativnih in razkošnih izdelkih. Mnogokrat ji pravimo “kraljica vlaken”. Tudi na področju tekstilnih talnih oblog se uporablja predvsem za zelo drage kitajske in perzijske preproge, ki jih izdelujejo ročno na pokončnih statvah. Svilene preproge imajo do 1,2 milijona vozlov na kvadratni meter. Ker je za svileno preprogo velikosti približno pet kvadratnih metrov potrebno do šest mesecev dela, šolanje izdelovalca preprog pa traja celo do sedem let, je temu primerna tudi cena. Prav zaradi tega najfinejši primerki svilenih preprog navadno visijo na stenah.

Svileno vlakno pridobivajo iz kokonov gosenic sviloprejk, med katerimi je najbolj razširjena Bombyx mori. Ko sviloprejka, belkast ali belo rumeni metulj, izleže jajčeca, se iz njih izležejo zelo požrešne gosenice. Tisoč štiristo gosenic iz grama jajčec v 32 dneh razvoja poje kar 40 kilogramov murvinih listov. V teh dneh se teža gosenice poveča za šesttisočkrat, zaradi pretesne kože pa se gosenica kar štirikrat levi. Po 32. dnevu se v treh do štirih dneh zaprede. Plasti kokona se ločijo po kakovosti in imenih: prva, zunanja plast se imenuje svilena vata, naslednja kosmata svila (bourrette), sledi bave in zadnja plast telette.

Nit, navita na kokonu, je dolga od tri do štiri tisoč metrov, ne da bi jo pretrgali, pa jo je s kokona mogoče odviti le petsto do devetsto metrov. Da lahko svilene niti odvijamo, moramo kokone najprej položiti v vodo, segreto na 80–95 ° C, s čimer omehčamo snov, imenovano sericin in s katero so zlepljene niti. Vsaka nit surove svile je sestavljena iz dveh fibroinskih niti (fibroin je beljakovina), med sabo zlepljenih s sericinom. Z degumiranjem niti ločimo in dobimo degumirano svilo.

Svila ima na površini brazgotine in ni enakomerne debeline, prerez pa je nepravilno trikoten z zaobljenimi robovi.

Naravna svila je mehka in voljna ter ima plemenit otip. Barva surove svile (to je dvojnih niti) je rumena, zelenkasta, rdečkasta ali bela, posamezne niti pa so brezbarvne. Pigment najdemo v sericinu, ki se med degumiranjem odstrani. Svila je močno vlakno. Njena pretržna trdnost se giblje med 30 in 50 cNtex-1, pretržni elastični raztezek pa je od 20- do 25-odstoten. Elastične lastnosti svile se ne morejo kosati s tistimi, ki jih premore volna.

Svila se navzame približno 11 odstotkov vlage. Čeprav je lahko vpije do tretjine lastne teže, ne daje občutka vlažnosti. Obarvljivost svile je podobna volnenim vlaknom.

Svila prenese višje temperature kot volna, saj se razgradi šele pri 175 ° C. Kadar jo približamo izvoru ognja, se najprej skrči, nato pa zagori. Gori počasi, pri čemer se sprošča značilen vonj po zažganih laseh.

Če je svila pod vplivom neposredne sončne svetlobe, izgublja trdnost. Naravna svila je odporna proti redukcijskim in oksidacijskim sredstvom. V splošnem je beljakovina fibroin svilenega vlakna bolj odporna proti kemičnim učinkom kot beljakovina keratin volnenega vlakna.

Naravna svila je slaba prevodnica toplote in električnega toka (električna specifična upornost znaša 10¹⁹–10¹¹ W×cm). Zaradi tega dobi statičen naboj, kar povzroča težave predvsem pri njeni predelavi. Tej lastnosti je treba nameniti posebno pozornost predvsem takrat, ko je ozračje suho.

Svilo je treba negovati s posebnimi sredstvi. Navadno je najbolje upoštevati navodila proizvajalcev, če pa niso razumljiva, se posvetujte s strokovnjaki, ki se ukvarjajo s čiščenjem svilenih talnih oblog. Glede na ceno, ki jo svilene talne obloge dosegajo na trgu, je ta nasvet verjetno najbolj priporočljiv.

doc. dr. Urška Stankovič Elesini, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za tekstilstvo

ALI STE VEDELI ...

• da sta barva in oblika kokona odvisni od spola in vrste sviloprejke; kitajski in japonski kokoni so srebrno beli, nekateri japonski tudi zeleno beli, svetlo modrikasti ali rožnati; levantski in maloazijski kokoni so sivo beli, evropski pa navadno rumenkasti.
• da smo svilogojstvo poznali tudi v Sloveniji, in sicer na Goriškem; večina obratov je bila v Ljubljani, kjer je bila v letih od 1735 do 1800 dokaj razvita svilarska obrt; ob koncu 18. stoletja so vsi svilarski obrati na Slovenskem zamrli zaradi splošne krize.
• da so se s svilogojstvom poskušali ukvarjati tudi v Angliji. Leta 1608 je angleški kralj James I. ukazal zasaditi 10 tisoč murvinih dreves, s katerimi bi hranili sviloprejke; na žalost so bile zasajene murve črne, ki pa jih sviloprejke ne marajo, saj se prehranjujejo z belimi murvami.
• da je trajnost svilenih preprog od 150 do 300 let; pri 50 letih so še vedno kot nove; za preproge, ki so stare več kot 100 let, pravimo, da so pristne antike.