Uporaba lesenih ploščnih kompozitov, torej furnirnih, ivernih in vlaknenih plošč, je bila v zadnjih 50 letih omejena predvsem na pohištveno industrijo, kjer imajo poglavitno vlogo predvsem iverne plošče. V zadnjem času pa se, predvsem za vrata pohištva, uporabljajo tudi vlaknene plošče, in sicer srednje goste vlaknene plošče (MDF - medium density fibreboard (ang.) - srednje trde vlaknene plošče). Lesene ploščne kompozite, predvsem furnirne, OSB (oriented strands board (ang.) - plošča z usmerjenim iverjem) in nekoliko manj iverne plošče pa uporabljamo tudi v konstrukcijske in gradbene namene. Ena izmed pogostih uporab lesnih ploščnih kompozitov v gradbeništvu je bila za podložne plošče za parkete in druge talne obloge.
Leta 1977 so lesne ploščne kompozite začeli uporabljati tudi kot nosilno ploščo za talne obloge, ki so bile obložene z laminatom (HPL – high pressure laminate (ang.) – visokotlačni laminat). V začetku je bila nosilna plošča za laminatne talne obloge iverna plošča, zdaj pa se najpogosteje uporabljajo vlaknene, predvsem HDF-plošče (redkeje MDF – zlasti za notranjo uporabo v stanovanjskih objektih). Zdaj so laminatne talne obloge oziroma laminati (v nadaljevanju) zelo priljubljeni, saj so razmeroma poceni, dobiti jih je mogoče v različnih barvah in vzorcih in tudi njihova postavitev oziroma polaganje je preprosto.
LAMINAT
Laminati so v osnovi sestavljeni iz štirih slojev (slika 1):
Slika 1: Sestava laminatne talne obloge
Legenda:
Prozorni sloj, odporen proti obrabi
Dekorativni sloj HPL-sloja oziroma laminata (več v eni izmed prihodnjih številk), ki daje talni oblogi zunanjo podobo
Nosilne plošče, predvsem HDF (high density fibreboard (ang.) – trde vlaknene plošče), ki dajejo laminatu stabilnost. Za uporabo v stanovanjskih objektih se lahko uporabljajo tudi MDF-plošče (MDF.LA).
Stabilizacijski sloj daje laminatu dodatno stabilnost, predvsem proti zvijanju, in odpornost proti vlagi.
Odpornost proti substancam in obrabi laminatov je opisana v standardu SIST EN 13329 in jo bomo predstavili v eni izmed prihodnjih številk, tokrat pa si bomo pogledali, katere lastnosti HDF-plošče so pomembne pri njeni uporabi za sredico laminatne talne obloge.
LASTNOSTI HDF-PLOŠČ
Glavne lastnosti plošč so opisane v standardu SIST EN 622–2. Najpogostejše lastnosti lesnih ploščnih kompozitov, ki se preverjajo v skladu s temi standardi, so:
debelina in gostota – SIST EN 323,
upogibna trdnost in modul elastičnosti (slika 2) – SIST EN 310,
debelinski nabrek – SIST EN 317: odpornost plošč proti nabrekanju pri 24-urni potopitvi v vodo,
razslojna trdnost (slika 3) – SIST EN 319: zlepljenost srednjega sloja.
Slika 2: Shematski prikaz določanja upogibne trdnosti
Slika 3: Shematski prikaz določanja razslojne trdnosti
Omenjeni preskusi nam dajo temeljno informacijo o kakovosti omenjenih kompozitov (mejne vrednosti so v preglednici 1, kjer smo prikazali lastnosti za nosilne HDF-plošče, namenjene uporabi v vlažni klimi (HB.HLA2); debelinski razred nad 5,5 milimetra, saj se kot nosilna plošča za laminatne talne obloge uporabljajo predvsem plošče debeline 8 milimetrov z gostoto med 900 in 950 kilogrami na kubični meter.
Pri njihovi uporabi za sredico laminatne talne obloge je priporočeno, da ugotavljamo še druge lastnosti:
čvrstost površine (SIST EN 311),
dimenzijske spremembe, povezane s spremembo relativne zračne vlažnosti (SIST EN 318),
vsebnost prostega formaldehida (SIST EN 120 – perforator metoda; SIST EN 717–1 – metoda komore; SIST EN 717–2 – plinska analiza).
S preskusom čvrstosti površine ugotavljamo zlepljenost delcev na površini oziroma v zunanjem sloju (slika 4).
Slika 4: Shematski prikaz določanja čvrstosti površine
Ugotavljanje sprememb v dimenzijah kot posledica spremembe relativne zračne vlažnosti je opisano v standardu SIST EN 318. Ena serija preskušancev je izpostavljena 30-odstotni relativni zračni vlažnosti, nato 65- in na koncu 80-odstotni. Druga serija preskušancev pa je najprej izpostavljena 80-odstotni, nato 65- in na koncu 30-odstotni relativni zračni vlažnosti. Spremembe dimenzij se izmerijo po doseženi konstanti masi pri vsaki relativni zračni vlažnosti. Če se spremeni vlažnost plošč za 1 odstotek, se dolžina spremeni za 0,03 do 0,06 odstotka in debelina za 0,3 do 0,5 odstotka. Pri spremembi relativne zračne vlažnosti s 30 na 80 odstotkov se dolžina spremeni za 0,1 do 0,5 odstotka, debelina pa za 4 do 8 odstotkov. Pri vgradnji oziroma polaganju laminata je treba upoštevati predvsem spremembo dolžine.
Proizvajalci in ne nazadnje tudi uporabniki plošč si morajo prizadevati za proizvodnjo in uporabo plošč emisijskega razreda E1, saj lahko že pri stopnjah med 1 in 3 ppm povzročijo zmerna draženja oči in dihal, pri emisijah nad 10 ppm nelagodno počutje, pri večjih vrednostih ali daljših izpostavitvah pa resne zdravstvene težave. Leta 2004 je IARC (International Agency for Research on Cancer) uvrstil formaldehid skupino 1 med dokazane kancerogene snovi za človeka pri emisijah, večjih od 7 miligramov na kubični meter (IARC, 2004). Kakovost plošč glede na vsebnost prostega formaldehida je označena z E1 (≤ 0,1 ppm = 0,124 mg/m3 zraka oziroma ≤ 8 mg/100 g suhe plošče), E2 (med 0,1 in 1 ppm) ter E3 (>1 ppm). Za vlaknene plošče so dovoljene posamezne vrednosti manjše od 8 miligramov na 100 gramov suhe plošče (perforator metoda – SIST EN 120), medtem ko mora biti polletno povprečje pri vlaknenih ploščah manjše od 7 miligramov na 100 gramov suhe plošče. Če se meritve opravljajo po plinski metodi, morajo biti vrednosti prostega formaldehida pri lesnih ploščnih kompozitih 3,5 mg/m2h (plinska metoda – SIST EN 717–2) oziroma po metodi komore 0,13 mg/m3 zraka (metoda komore – SIST EN 717–1).
****
doc. dr. Sergej Medved, univ. dipl. inž. les.
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo
*****
Viri
Deppe, H. J. /Ernst, K. 1996. MDF – Mitteldichte Faserplatten. DRW-Verlag, 200 s.
International Agency for Research on Cancer, 2004. Press release: No. 1531 (15. 6. 2004): IARC Classifies formaldehyde as carcinogenic to humans. http://www.iarc.fr/ENG/Press_Releases/archives/pr153a.html, 27. 5. 2008
Kollmann, F./ Kuenzi, W. E./ Stamm, J. A. 1975. Principles of Wood Science and Technology – Volume II: Wood Based Materials. Berlin, Heidelberg, New York, Tokyo, Springer-Verlag, 703 s.
Maloney, T. M., 1977. Modern particleboard & Dry-process fiberboard manufacturing. San Francisco, Miller Freeman Publications Inc., 672 s.
Soiné H., 1995. Holzwerkstoffe: Herstellung und Verarbeiterung. DRW-Verlag, 371 s.
Wood Handbook – Wood as an Engineering Material. 1999. Madison, Forest Products Society: 3–15–3–21
Zakon o gradbenih proizvodih, Ur. l. RS, št. 52/2000
SIST EN 120. Lesne plošče – Določanje vsebnosti prostega formaldehida – Ekstrakcijska metoda, imenovana perforatorska metoda. 1992, 13 s.
SIST EN 310. Lesne plošče – Določanje upogibne trdnosti in modula elastičnosti 1993, 8 s.
SIST EN 317. Iverne in vlaknene plošče – Določanje debelinskega nabreka po potapljanju v vodi. 1993, 5 s.
SIST EN 318. Lesne plošče – Ugotavljanje dimenzijskih sprememb, povezanih s spremembami relativne zračne vlažnosti. 2002, 8 s.
SIST EN 319. Iverne in vlaknene plošče – Določanje razplastne trdnosti pravokotno na površino plošče. 1993, 7 s.
EN 622–2. Vlaknene plošče – Specifikacije – 2. del: Zahteve za trde plošče. 2004, 14 s.
SIST EN 717–1. Lesne plošče – Ugotavljanje sproščanja formaldehida – 1. del: Sproščanje formaldehida po komorni metodi. 2004, 31 s.
SIST EN 717–2. Lesne plošče – Določanje sproščanja formaldehida – 2. del: Določanje sproščanja formaldehida s plinsko analizo. 1994, 10 s.
Leta 1977 so lesne ploščne kompozite začeli uporabljati tudi kot nosilno ploščo za talne obloge, ki so bile obložene z laminatom (HPL – high pressure laminate (ang.) – visokotlačni laminat). V začetku je bila nosilna plošča za laminatne talne obloge iverna plošča, zdaj pa se najpogosteje uporabljajo vlaknene, predvsem HDF-plošče (redkeje MDF – zlasti za notranjo uporabo v stanovanjskih objektih). Zdaj so laminatne talne obloge oziroma laminati (v nadaljevanju) zelo priljubljeni, saj so razmeroma poceni, dobiti jih je mogoče v različnih barvah in vzorcih in tudi njihova postavitev oziroma polaganje je preprosto.
LAMINAT
Laminati so v osnovi sestavljeni iz štirih slojev (slika 1):
Slika 1: Sestava laminatne talne obloge
Legenda:
Prozorni sloj, odporen proti obrabi
Dekorativni sloj HPL-sloja oziroma laminata (več v eni izmed prihodnjih številk), ki daje talni oblogi zunanjo podobo
Nosilne plošče, predvsem HDF (high density fibreboard (ang.) – trde vlaknene plošče), ki dajejo laminatu stabilnost. Za uporabo v stanovanjskih objektih se lahko uporabljajo tudi MDF-plošče (MDF.LA).
Stabilizacijski sloj daje laminatu dodatno stabilnost, predvsem proti zvijanju, in odpornost proti vlagi.
Odpornost proti substancam in obrabi laminatov je opisana v standardu SIST EN 13329 in jo bomo predstavili v eni izmed prihodnjih številk, tokrat pa si bomo pogledali, katere lastnosti HDF-plošče so pomembne pri njeni uporabi za sredico laminatne talne obloge.
LASTNOSTI HDF-PLOŠČ
Glavne lastnosti plošč so opisane v standardu SIST EN 622–2. Najpogostejše lastnosti lesnih ploščnih kompozitov, ki se preverjajo v skladu s temi standardi, so:
debelina in gostota – SIST EN 323,
upogibna trdnost in modul elastičnosti (slika 2) – SIST EN 310,
debelinski nabrek – SIST EN 317: odpornost plošč proti nabrekanju pri 24-urni potopitvi v vodo,
razslojna trdnost (slika 3) – SIST EN 319: zlepljenost srednjega sloja.
Slika 2: Shematski prikaz določanja upogibne trdnosti
Slika 3: Shematski prikaz določanja razslojne trdnosti
Omenjeni preskusi nam dajo temeljno informacijo o kakovosti omenjenih kompozitov (mejne vrednosti so v preglednici 1, kjer smo prikazali lastnosti za nosilne HDF-plošče, namenjene uporabi v vlažni klimi (HB.HLA2); debelinski razred nad 5,5 milimetra, saj se kot nosilna plošča za laminatne talne obloge uporabljajo predvsem plošče debeline 8 milimetrov z gostoto med 900 in 950 kilogrami na kubični meter.
Pri njihovi uporabi za sredico laminatne talne obloge je priporočeno, da ugotavljamo še druge lastnosti:
čvrstost površine (SIST EN 311),
dimenzijske spremembe, povezane s spremembo relativne zračne vlažnosti (SIST EN 318),
vsebnost prostega formaldehida (SIST EN 120 – perforator metoda; SIST EN 717–1 – metoda komore; SIST EN 717–2 – plinska analiza).
S preskusom čvrstosti površine ugotavljamo zlepljenost delcev na površini oziroma v zunanjem sloju (slika 4).
Slika 4: Shematski prikaz določanja čvrstosti površine
Ugotavljanje sprememb v dimenzijah kot posledica spremembe relativne zračne vlažnosti je opisano v standardu SIST EN 318. Ena serija preskušancev je izpostavljena 30-odstotni relativni zračni vlažnosti, nato 65- in na koncu 80-odstotni. Druga serija preskušancev pa je najprej izpostavljena 80-odstotni, nato 65- in na koncu 30-odstotni relativni zračni vlažnosti. Spremembe dimenzij se izmerijo po doseženi konstanti masi pri vsaki relativni zračni vlažnosti. Če se spremeni vlažnost plošč za 1 odstotek, se dolžina spremeni za 0,03 do 0,06 odstotka in debelina za 0,3 do 0,5 odstotka. Pri spremembi relativne zračne vlažnosti s 30 na 80 odstotkov se dolžina spremeni za 0,1 do 0,5 odstotka, debelina pa za 4 do 8 odstotkov. Pri vgradnji oziroma polaganju laminata je treba upoštevati predvsem spremembo dolžine.
Proizvajalci in ne nazadnje tudi uporabniki plošč si morajo prizadevati za proizvodnjo in uporabo plošč emisijskega razreda E1, saj lahko že pri stopnjah med 1 in 3 ppm povzročijo zmerna draženja oči in dihal, pri emisijah nad 10 ppm nelagodno počutje, pri večjih vrednostih ali daljših izpostavitvah pa resne zdravstvene težave. Leta 2004 je IARC (International Agency for Research on Cancer) uvrstil formaldehid skupino 1 med dokazane kancerogene snovi za človeka pri emisijah, večjih od 7 miligramov na kubični meter (IARC, 2004). Kakovost plošč glede na vsebnost prostega formaldehida je označena z E1 (≤ 0,1 ppm = 0,124 mg/m3 zraka oziroma ≤ 8 mg/100 g suhe plošče), E2 (med 0,1 in 1 ppm) ter E3 (>1 ppm). Za vlaknene plošče so dovoljene posamezne vrednosti manjše od 8 miligramov na 100 gramov suhe plošče (perforator metoda – SIST EN 120), medtem ko mora biti polletno povprečje pri vlaknenih ploščah manjše od 7 miligramov na 100 gramov suhe plošče. Če se meritve opravljajo po plinski metodi, morajo biti vrednosti prostega formaldehida pri lesnih ploščnih kompozitih 3,5 mg/m2h (plinska metoda – SIST EN 717–2) oziroma po metodi komore 0,13 mg/m3 zraka (metoda komore – SIST EN 717–1).
****
doc. dr. Sergej Medved, univ. dipl. inž. les.
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo
*****
Viri
Deppe, H. J. /Ernst, K. 1996. MDF – Mitteldichte Faserplatten. DRW-Verlag, 200 s.
International Agency for Research on Cancer, 2004. Press release: No. 1531 (15. 6. 2004): IARC Classifies formaldehyde as carcinogenic to humans. http://www.iarc.fr/ENG/Press_Releases/archives/pr153a.html, 27. 5. 2008
Kollmann, F./ Kuenzi, W. E./ Stamm, J. A. 1975. Principles of Wood Science and Technology – Volume II: Wood Based Materials. Berlin, Heidelberg, New York, Tokyo, Springer-Verlag, 703 s.
Maloney, T. M., 1977. Modern particleboard & Dry-process fiberboard manufacturing. San Francisco, Miller Freeman Publications Inc., 672 s.
Soiné H., 1995. Holzwerkstoffe: Herstellung und Verarbeiterung. DRW-Verlag, 371 s.
Wood Handbook – Wood as an Engineering Material. 1999. Madison, Forest Products Society: 3–15–3–21
Zakon o gradbenih proizvodih, Ur. l. RS, št. 52/2000
SIST EN 120. Lesne plošče – Določanje vsebnosti prostega formaldehida – Ekstrakcijska metoda, imenovana perforatorska metoda. 1992, 13 s.
SIST EN 310. Lesne plošče – Določanje upogibne trdnosti in modula elastičnosti 1993, 8 s.
SIST EN 317. Iverne in vlaknene plošče – Določanje debelinskega nabreka po potapljanju v vodi. 1993, 5 s.
SIST EN 318. Lesne plošče – Ugotavljanje dimenzijskih sprememb, povezanih s spremembami relativne zračne vlažnosti. 2002, 8 s.
SIST EN 319. Iverne in vlaknene plošče – Določanje razplastne trdnosti pravokotno na površino plošče. 1993, 7 s.
EN 622–2. Vlaknene plošče – Specifikacije – 2. del: Zahteve za trde plošče. 2004, 14 s.
SIST EN 717–1. Lesne plošče – Ugotavljanje sproščanja formaldehida – 1. del: Sproščanje formaldehida po komorni metodi. 2004, 31 s.
SIST EN 717–2. Lesne plošče – Določanje sproščanja formaldehida – 2. del: Določanje sproščanja formaldehida s plinsko analizo. 1994, 10 s.
