Takoj po fakulteti je skupaj s kolegi izdajal strokovno revijo AB – Arhitektov bilten, ki izhaja še danes. Kot mlad arhitekt se je tako najprej ukvarjal s teorijo in šele nato prešel k praksi.

»Prav to se mi zdi precej bistveno in je tudi vplivalo na to, kar sem počel pozneje. To je bilo tudi obdobje, ko smo štirje kolegi oblikovali skupino in jo poimenovali Kras. V Sežani sem bil sicer le leto dni, vendar je ukvarjanje s tem kraškim prostorom pomembno zaznamovalo moj začetek.«

Prav takrat je nastala tudi serija za Ravnikarja pomembnih objektov. Med njimi poudarja nagrajeno občinsko stavbo v Sežani (1978), gledališče oziroma kulturni dom v Sežani, hotel Lipica in šolo v Dutovljah. Vsi ti projekti pomenijo začetek poklicne poti Vojteha Ravnikarja in so jih uresničili v skupini Kras, ki so jo poleg njega sestavljali še Matjaž Garzaroni, Marko Dekleva in Egon Vatovec.

Po vrnitvi v Ljubljano se Ravnikar še vedno ukvarja s primorskim prostorom: Gorico, Koprom in obalo. Tam je precej ustvarjal tudi v zadnjih letih. Od leta 1996 predava na fakulteti za arhitekturo. Pravi, da se je vrnil k svojim začetkom. »Tako spet kombiniram teorijo in prakso, kar je zame zelo pomembno.«

Med objekti iz Ravnikarjevega zadnjega obdobja kaže omeniti predvsem novogoriško knjižnico, ki je bila na lanskem beneškem bienalu predstavnica slovenske arhitekture. Pomembne so še poslovna stavba v Kopru, šola v Grosupljem in poslovna šola na Bledu. »Vse to so zgradbe, ki nekako dominirajo oziroma zaokrožajo drugo poglavje mojega strokovnega življenja,« pravi Ravnikar.

Vojteh Ravnikar pri svojem delu poudarja arhitekturo konteksta. To pomeni, da mora arhitekt upoštevati zahteve prostora, in ne le zgolj slediti nekemu trenutnemu zbujanju pozornosti z objektom. »Gre za to, da vidiš kontekst, ki bistveno vpliva na poznejšo podobo hiše. Z nekim stavbnim organizmom odgovarjamo na vprašanje v prostoru, s tem rešujemo prostorski problem, neko zagato, ki je v prostoru. S hišo vedno poskušam dopolniti prostor oziroma dodelati neko situacijo v prostoru. Hišo kot artefakt, kot zgolj neki postavljen objekt, ki je ali ni lep, si težko predstavljam v prostoru. Bolj pomembno za arhitekturo se mi zdi, da je pravilna. Zagovarjam resnico, ki jo izpovem s to hišo, in ne želim govoriti o tem, ali je lepa ali grda.«

Ravnikar s svojimi stvaritvami ne želi zbujati pozornosti ali stopati v ospredje zaradi njih samih. Objekte, ki recimo s svojo podobo šokantno izstopajo iz nekega okolja, znova gleda z zornega kota konteksta postavitve objekta. »Če bi bil kontekst naročila tak, da bi izsiljeval ali zahteval neko zadevo, ki bi delovala šokantno v nekem okolju, potem bi se za to odločil, vendar bi morala biti res bolj izjemna situacija.«

Ravnikar nekako z nostalgijo gleda na pretekle čase, saj so bili za arhitekte po njegovem boljši. Takrat je bila naročnica za večje objekte večinoma država, ki ni skoparila pri sredstvih za naložbo. To so bili časi, ko so se objekti gradili dogovorno. »Danes smo precej daleč od tega. Danes je bolj opaziti potrebo po neki ekscesnosti, ko naročnik hoče na hitro neki učinek, ki pa ne bi bil drag. To je danes glavna usmeritev novopečenih vlagateljev.«

Ravnikar poskuša kot predavatelj dopovedati študentom, da arhitekt ni nekdo, ki dela lepe hiše, ampak je nekdo, ki dela pravilne hiše. Arhitekt je po njegovem strokovnjak, ki je sposoben rešiti prostorsko zadrego.

Vojteh Ravnikar je v zadnjem času zagotovo močno posegel v podobo Nove Gorice, kjer je skupaj z Robertom Potokarjem in Marušo Zorec postavil knjižnico. »Všeč mi je bilo, ker nisem imel konkretnega naročnika. Naročnik je neka družba, ta knjižnica pripada mestu, pripada Goričanom, pripada Primorski. Zato smo se trudili, da bi jo vgradili v siceršnjo strukturo mesta. Knjižnica zaključuje vogal Nove Gorice oziroma pomeni prehod urbane mreže v naravni zeleni rob, saj se izteka v park.«

Tudi pri knjižnici je sledil svoji temi, ki jo ponuja Kras, zato prevladuje zid, ki se izteče v park. Veliko moč vidi tudi v tleh, talnih oblogah knjižnice. »V velikem prostoru se najbolj zavedamo prav tal, saj višine ne dojemamo zaradi velikosti objekta.«

Tudi sicer Ravnikar vidi uporabno vrednost tal. Razume jih kot del prostora, ki se uporablja – po njem hodimo – in zaradi tega tudi obrablja. »Hišo dojemamo kot sendvič, človek je v njej nekje med tlemi in stropom. Strop je nekaj nedosegljivega, nekaj, kar le vidimo, tla pa so predmet obrabe. Tam, kjer se veliko uporabljajo, tam, kjer je 'peta' hiše, tam se mi zdi kot talna obloga najprimernejši kamen, ki je trpežen. Nato pa v skladu s potovanjem po hiši, s prehajanjem v bolj intimne prostore prehajamo tudi na bolj mehke, prijetnejše, toplejše obloge. Tla so koža neke hiše.«

Vojteh Ravnikar meni, da slovenska arhitektura trenutno živi precej svobodno, ustvarjalno obdobje, kar med drugim kažejo nagrade, ki jih tudi v tujini dobivajo mlajše generacije. Kot učitelja mladih arhitektov pa ga skrbijo podcenjenost njihovega poklica in kaotične razmere na trgu, kar lahko uničevalno vpliva na stroko. Ta bi si po njegovem vsekakor zaslužila večji ugled, kot ga ima.