Rod Robinia obsega približno 20 drevesnih in grmovnih vrst iz Severne Amerike in Mehike. V drevo zrastejo le tri, med katerimi je navadna robinija (Robinia pseudoacacia) po svetu najbolj razširjena. Imenuje se po francoskem botaniku Jeanu Robinu, ki je leta 1600 iz Severne Amerike v Evropo prinesel semena in kot vrtnar francoskih kraljev Henryja IV. in Ludvika XIII. v kraljevem vrtu v Fontainebleauju vzgojil prvo robinijo v Evropi. Danes je robinija najpogostejše nesamoniklo drevo na evropskih tleh. Zaradi podobnosti z nekaterimi afriškimi akacijami so jo nekoč botaniki imenovali Acacia Robini in ime akacija se še danes uporablja po vsej Evropi, čeprav so prave akacije pri nas redke.
Robinijo že na daleč prepoznamo po redki, zračni in okrogli krošnji. Veje so trnate in cikcakasto skrivenčene, drevo pa zaradi takega videza bolj spominja na afriško polpuščavo kot na drevo vlažnih gozdov zmernega pasu. Skorja je zlasti pri starejših drevesih globoko razpokana. Zaščitni znak robinije so ostre, kakšna dva centimetra dolge bodice in beli, dišeči cvetovi, ki so v visečih grozdnatih socvetjih prvovrstna čebelja paša.
Robinija ne mara kamnitih terenov in rastišč z zastajajočo vodo ali visoko podtalnico. Je izrazito svetloljubna vrsta. Občutljiva je za veter, sneg in nizke temperature, zato jo v Evropi na splošno priporočajo za gojenje v vinorodnih predelih. Najbolje uspeva v čistih sestojih, v gozdnih združbah raste skupaj z brezo, topolom, javorjem, jesenom, brestom, črnim gabrom in hrastom.
Robinija je priljubljena in tako zelo razširjena iz več razlogov: ima kakovosten les, je ena najbolj medonosnih drevesnih vrst in tudi cenjeno okrasno drevo. Ker dobro prenaša onesnažen zrak, jo radi sadijo v mestih. Zaradi kakovostnega lesa robinijo marsikje vnašajo v gozdni prostor. Znani so velikopovršinski čisti robinijini gozdovi na Madžarskem, od koder prihaja kakovostna hlodovina.
Latinsko ime Robinia pseudoacacia
Družina Leguminosae
Tuja poimenovanja Black Locust (GB), robinia (I), robinier (F), Robinie (D)
Rastišča Doma je v vzhodnem delu ZDA, razširila pa se je vse do Oklahome. To je edina vrsta, ki se je v Evropi popolnoma udomačila. V Sloveniji je najbolj razširjena v Prekmurju in na Primorskem.
Okolje Uspeva v rahlih, globokih, rodovitnih peščenih tleh, v katerih lahko dobro razvije svoj koreninski sistem. Ta navadno ni globok, če pa so tla ustrezna, lahko korenine poženejo tudi do sedem metrov globoko.
Značilnosti dreves Pri nas le redko preseže višino 20 metrov, najvišja pa raste na Madžarskem, in sicer ima kar 35 metrov. Dosežena starost običajno ne presega sto let. Deblo je pokončno, pogosto viličasto razcepljeno, skorja luskasta in razpokana, pri starem drevesu rjavo siva.
STRUKTURA LESA
Tekstura Srednje fina
Vlakna Največkrat ravna
Žilnatost Visoka
Barva Beljava, ki je rumenkasta, se bistveno loči od črnjave, ki je rjavo zelenkasta ali izrazito bronasta.
Videz Lep videz, letnice so zelo razločne.
SUŠENJE LESA
Sušenje poteka počasi, da se izognemo napokam in poklinam, ki jih povzročajo napetosti v lesu.
POVPREČNE TEHNIČNE LASTNOSTI LESA
Gostota 720–800 kg/m³ pri 10- do 12-odstotni vlažnosti
Radialno krčenje 3,9 %
Tangencialno krčenje 5,8 %
Trdota Od srednje do visoke
Obrabljivost Dobra
Stabilnost Srednja
Obstojnost Zelo dobra za črnjavo, slabša za beljavo
Odpornost proti insektom Zelo dobra za črnjavo, slabša za beljavo
OBDELAVA LESA
Cepljenje Težko
Obdelovanje Težko
Lepljenje Dobro, sprijem srednji
Pribijanje in privijanje Dober sprijem, če deščice prej preluknjamo.
Brušenje Dokaj naporno, vendar z dobrimi rezultati
Lakiranje Lahko povzroča nevšečnosti
DRUGA UPORABA
Robinijo uporabljajo v kolarstvu, kot gradbeni les, za železniške pragove, primerna je za ročaje za orodja, zaradi obstojnosti pa tudi za gradnjo mostov, ladij in sodov. Les robinije je nepogrešljiv tudi kot jamski les, ker začne ob velikih obremenitvah glasno pokati. Mnogi menijo, da je robinijevina izmed vseh srednjeevropskih lesov najprimernejša za izdelovanje kolov, stebrov in jamborov.
Viri:
National Wood Flooring Assotiation: Wood species used in wood flooring, 1994
Gea, letnik VII, št. 11, november 1997, str. 72−73
Željko Gorišek, Mirko Geršak, Tomislav Čop, Vinko Velušček, Ciril Mrak: Sušenje lesa, Lesarska založba, Ljubljana, 1994
Jože Mlakar: Dendrologija, Drevesa in grmi Slovenije, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1990
Paola Lanzara, Mariella Pizzetti: Drevesa, MK, Ljubljana 1984
