VOZLANE PREPROGE – ZGODOVINA

Orientalske talne obloge delimo na dve skupini:

• orientalska talna prekrivala (ang. tchilim), pogosto imenovana čilim ali kelim, so gladke talne obloge, navadno stkane po tako imenovani kelimski tehniki (podrobneje o teh prekrivalih v naslednjem sestavku);
• orientalske preproge (ang. knotted carpet), ki imajo lasasto površino ter so običajno stkane z vozlanjem in tibetansko tehniko; prav o teh preprogah bo govor v nadaljevanju.

ZGODOVINA ORIENTALSKIH TALNIH OBLOG

Orientalske talne obloge so nepogrešljiv del tekstilne narodne ročne obrti že stoletja. Iz likovne umetnosti je bilo ugotovljeno, da orientalskih preprog, ki so jih italijanski trgovci uvozili iz Levanta v Evropo, niso uporabljali le za prekrivanje tal, temveč tudi miz, postelj, prestolov in zidov ter kot zavese. Območje orientalskih preprog se razteza od Balkana prek Turčije, severne Afrike, Kavkaza, Irana, Turkmenije, Afganistana, Pakistana, Indije in vse do Kitajske. Poleg tega sem štejemo tudi Španijo. Med orientalske preproge ne sodijo indijanske ali navajo preproge, čeprav so tkane enako. Prvotne orientalske talne obloge so čilimi, izdelani s kelimsko tehniko, prvi izdelovalci pa naj bi bila nomadska plemena srednje Azije, ki so imela volno ter živela v podnebju z ostrimi in hladnimi zimami. Preden so začeli tkati čilime, so kot prekrivala in zastore uporabljali živalske kože in krzno, tako kot Rimljani, ki so to navado prevzeli od barbarov.

Najstarejša najdena orientalska preproga izvira iz 5. stoletja pred našim štetjem ali celo pred tem. Ruski arheolog S. J. Rudenko je med izkopavanjem v Sibiriji od leta 1947–1949 našel v dolini Pazyryk, ob vznožju gorovja Altaj, zelo dobro ohranjeno preprogo v grobnici princa Scythiana. Preproga ima volneno lasasto površino, ki je s tehniko vozlanja stkana na podlago iz volne in kameljih dlak; gostota vozlov je 3.600 na kvadratni decimeter. Prav ta preproga dokazuje visoko usposobljenost takratnih tkalcev.

Nomadske preproge so delale večinoma ženske s pomočjo otrok – in tako je še danes. Ker imajo nomadi v svojih bivališčih razmeroma malo dekorativnih predmetov, preproge zavzemajo posebno mesto. Na njih se sedi, moli, je in leži. Preproge zlagajo drugo zraven ali celo prek druge. To lahko vidimo še danes tako v revnih kot bogatih hišah, zelo pogosto tudi v džamijah.

Preproge so pozneje začeli izdelovati tudi v mestih, kjer so se odpirale delavnice, v katerih so delali moški, ženske in otroci. Vodja delavnice, imenovan salim, je pregledoval vzorce preprog. Te so nastajale po načrtu, in ne naključno, kot je značilno za nomade. Tkali so otroci, ki imajo manjše in ozke prste, s katerimi so lahko izdelali preproge velike gostote.

Za potrebe dvora so se ustanavljale manufakture, v katerih so se tkale preproge. Najlepše in najfinejše so bile izdelane v dvorskih manufakturah v Perziji od konca 15. do začetka 17. stoletja. Vse oblike takratne perzijske umetnosti – arhitektura, slikarstvo, keramika in tekstil – imajo iz tega obdobja veliko skupnega, tako po slogu in bogastvu kot barvah in veščini. Vrhunec tega obdobja pomeni ardabilska preproga iz obdobja 1539–1540, ki je bila izdelana v paru. Njena velikost je 5,34 x 11,52 metra, gostota vozlov pa 135 na kvadratni centimeter. Preprogi sta bili izdelani za džamijo v Ardabilu, mestu na obali Kaspijskega jezera. Leta 1893 so ju prenesli v londonski Victoria and Albert Museum. Ker sta bili zelo slabo ohranjeni, so eno žrtvovali in uspešno restavrirali drugo. Ostanke prve preproge so pozneje prenesli v mestni muzej v Los Angelesu.

Zelo znana preproga je tudi lovska, ki je stkana iz svilene preje in je zdaj na ogled v avstrijskem muzeju umetnosti na Dunaju. Seveda pa ne smemo pozabiti na preprogo, ki se je uporabljala ob kronanju Frederika IV. leta 1699 in je zdaj v dvoru Rosenborg v Københavnu. Izdelana je bila v Perziji iz bombažne osnove, medtem ko je uporabna površina (vozli) iz svile. Preproga je pretkana še z zlatimi nitmi.

Od križarskih vojn so orientalske preproge začele prodirati v Evropo. Njihova lepota je prevzela zbiratelje, trgovce in ljubitelje orientalske umetnosti. Med prvimi zbiratelji so bili Henrik VIII. in kardinal Wolsey, ki sta preproge kupovala v Benetkah. Beneški trgovci so jih uvažali iz Anatolije in Kavkaza. Ker so bile preproge predrage, se niso uporabljale za prekrivanje tal, temveč miz, ob katerih so stali portretiranci, za zavese ob svečanih priložnostih, za prekrivanje stopnic do prestolov, predelov pod oltarjem, postelj …

Pozneje so v Franciji ustanovili manufakture, v katerih so izdelovali vozlane preproge po vzoru orientalskih. Najbolj znana manufaktura je bila v Chaillotu, ustanovljena v nekdanji bolnišnici Savonnerie. Preproge, ki so bile izdelane tu, so imele veliko skupnega z orientalskimi, čeprav je bil že opazen takrat zelo priljubljen rokokojski slog.

Celo bolj znani v izdelovanju preprog pa so bili Španci. Prodor orientalskih preprog v Evropo je pospešilo tudi širjenje turškega cesarstva v 14. stoletju. Predeli, ki so bili v njihovi oblasti, so prevzeli orientalske navade. Orientalske preproge kot dekoracija tal in sten postanejo osnova urejanja bivališč.

Zanimanje za orientalske preproge je sčasoma vse bolj naraščalo, k čemur je pripomogla tudi dunajska razstava leta 1873. Beneški trgovci so dobavljali anatolijske in perzijske preproge. Zaradi prevelikega povpraševanja ob koncu 19. stoletja so začeli te preproge tkati po naročilu, hkrati pa tudi na veliko prevzemati in posnemati vzorce.

Danes orientalske preproge dobro pozna skoraj vsakdo. Ni pa vsakomur znano, kje nastajajo. Še zdaj jih namreč izdelujejo tudi otroci, ki delajo po 12 ur in več na statvah v temnih, mračnih in vlažnih prostorih. Za preprogo, ki jo na londonski borzi prodajo za 5000 funtov, dobi otrok, ki jo je izdelal, manj kot 3 funte. Matere v revnih deželah otroke celo prodajo v tovarne, kjer tkejo preproge. Da bi se to izkoriščanje nehalo, se na trgu pojavlja znak, imenovan Rugmark, ki opozarja, da preproga ni bila izdelana z izkoriščanjem otrok. Seveda se izdelava ustrezno preverja.