Ko so se naši predniki ukvarjali predvsem s poljedelstvom, največkrat kot najemniki zemlje, je bila »uprava« na podeželju. Graščaki so si zidali bivališča na obronkih vasi ali vzpetinah.
Ker je bilo zemlje dovolj, so si lahko uredili tudi velike vrtove. Izobraženi vrtnarji so jih oskrbovali, nemalokrat pa so bili tudi ustvarjalci ureditve. Vrtovi so bili narejeni po različnih evropskih vzorih, predvsem so se zgledovali po baročnih ureditvah. Barok je tudi povzdignil pomen vrta, saj je z njegovo velikopoteznostjo kazal na družbeni pomen lastnika. Žal se je takih vrtov na Slovenskem ohranilo le malo. Zaradi velikosti, ikonografskega in drugega izraznega jezika lahko te vrtove upravičeno imenujemo parki. Med najbolj znanimi sta Dornjavski park in park ob graščini v Dolskem
Z družbenimi spremembami so postali parki vse bolj javna domena. Velikopoteznost je v večini primerov rezervirana za mestne uprave, parki pa so namenjeni oddihu in rekreaciji meščanov. Kljub cenovni zahtevnosti pa se še vedno najdejo ljubitelji, ki imajo možnost, čas in veselje, da uredijo in oskrbujejo večje vrtove. Načrtovanje, izbor in saditev rastlin, ureditev drugih elementov v vrtu, pozneje pa aktivna oskrba nasada so dela, ki jih ljubitelji vrtov opravljajo v sprostitev in veselje.
Tokratni vrt je nastal na obrobju manjšega slovenskega mesta. Starši lastnikov so imeli na tem prostoru še kmetijo, današnja dejavnost pa je drugačna. Ostala je ljubezen do dela na prostem in velike površine zemlje ob hiši. Načrtovanje parka je potekalo postopoma. Naredil sem več idejnih različic ureditve, ki smo jih potem z naročniki skupaj predelali. Da se je načrt za park resnično uveljavil, smo potrebovali skoraj dve leti. Nastala je kombinacija osrednjega formalnega dela (vrt sončne ure) ter obrobnih zasaditev z okrasnimi drevesi, grmovnicami in trajnicami. Čez parcelo teče potok, ki smo ga zajezili in tako ustvarili vodno površino.
Vrt sončne ure (sončna ura je še v izdelavi) ima štiridelno zasnovo. Vsak del je barvno različen, barvno pestrost pa smo dosegli ne samo z različnimi barvami cvetov, temveč so pomembni tudi listi ali stebla. Vrt je obrobljen s pušpanom, ki daje vedno zeleni odtenek ureditve.
Zasaditev proti cesti ima dvojno funkcijo. Z zunanje strani preprečuje neposreden dostop v park, z notranje pa zaokrožuje veliko tratno površino. Vizualno skrije cesto, ki vodi mimo, in omogoča mehak prehod v gozd na drugi strani ceste. Oblika grede je nepravilna, ogrodje zasaditve pa sestavljajo vedno zelena in listopadna drevesa. Spremljajo jih cvetoče grmovnice, v podrasti pa pokrovne trajnice.
Ob stranici, kjer je meja potok, so nas za obliko gred navdihnili valovi. Grede so v tlorisu valovite oblike. Valovita je tudi zasaditev, saj so v gredah zasejane predvsem okrasne trave, ki s svojimi nežnimi klasi delujejo izredno lahkotno in gibljivo.
Vodno površino so zelo hitro naselile vodne in obvodne živali. Obrežja smo zasadili s trajnicami, ki uspevajo na vlažnih rastiščih. Ob bajerju bo nastal tudi paviljon s pomolom, ki se bo raztezal nad vodno površino.
Na stiku med dvoriščem, garažo in zelenicami smo uredili suhi zid. Zgrajen je iz kamnin iz širše okolice parka. Ob gradnji smo vmesne prostore zapolnili z zemljo in vanjo posadili suhozidne rastline. Zid ni visok (okoli 80 centimetrov), ustvarja pa prijetno in učinkovito pregrado med asfaltiranim dvoriščem, ki je brez vhodnih vrat skoraj del ceste, in parkom.
Na vogalu dvorišča, ki že prehaja proti hiši, je urejena zbirka javorjev. V vodoravnem nivoju smo ji dodali še nekaj okrasnih trav. Kot zastirko smo uporabili rečne prodnike, ki delujejo kontrastno na barvo listov dreves. Zelo dobro se tudi ločijo od velikih travnatih površin.
Grmičaste vrtnice pa so velika ljubezen lastnikov, zato se pojavljajo po vsem parku in so nekakšen vodilni motiv celotne ureditve.
Opisani park ni površina v ozkem pomenu bivalnega vrta. Predstavlja nagnjenost, veselje in znanje lastnika, ki sta mu ustvarjanje in delo v vrtu v sprostitev in užitek.
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Ker je bilo zemlje dovolj, so si lahko uredili tudi velike vrtove. Izobraženi vrtnarji so jih oskrbovali, nemalokrat pa so bili tudi ustvarjalci ureditve. Vrtovi so bili narejeni po različnih evropskih vzorih, predvsem so se zgledovali po baročnih ureditvah. Barok je tudi povzdignil pomen vrta, saj je z njegovo velikopoteznostjo kazal na družbeni pomen lastnika. Žal se je takih vrtov na Slovenskem ohranilo le malo. Zaradi velikosti, ikonografskega in drugega izraznega jezika lahko te vrtove upravičeno imenujemo parki. Med najbolj znanimi sta Dornjavski park in park ob graščini v Dolskem
Z družbenimi spremembami so postali parki vse bolj javna domena. Velikopoteznost je v večini primerov rezervirana za mestne uprave, parki pa so namenjeni oddihu in rekreaciji meščanov. Kljub cenovni zahtevnosti pa se še vedno najdejo ljubitelji, ki imajo možnost, čas in veselje, da uredijo in oskrbujejo večje vrtove. Načrtovanje, izbor in saditev rastlin, ureditev drugih elementov v vrtu, pozneje pa aktivna oskrba nasada so dela, ki jih ljubitelji vrtov opravljajo v sprostitev in veselje.
Tokratni vrt je nastal na obrobju manjšega slovenskega mesta. Starši lastnikov so imeli na tem prostoru še kmetijo, današnja dejavnost pa je drugačna. Ostala je ljubezen do dela na prostem in velike površine zemlje ob hiši. Načrtovanje parka je potekalo postopoma. Naredil sem več idejnih različic ureditve, ki smo jih potem z naročniki skupaj predelali. Da se je načrt za park resnično uveljavil, smo potrebovali skoraj dve leti. Nastala je kombinacija osrednjega formalnega dela (vrt sončne ure) ter obrobnih zasaditev z okrasnimi drevesi, grmovnicami in trajnicami. Čez parcelo teče potok, ki smo ga zajezili in tako ustvarili vodno površino.
Vrt sončne ure (sončna ura je še v izdelavi) ima štiridelno zasnovo. Vsak del je barvno različen, barvno pestrost pa smo dosegli ne samo z različnimi barvami cvetov, temveč so pomembni tudi listi ali stebla. Vrt je obrobljen s pušpanom, ki daje vedno zeleni odtenek ureditve.
Zasaditev proti cesti ima dvojno funkcijo. Z zunanje strani preprečuje neposreden dostop v park, z notranje pa zaokrožuje veliko tratno površino. Vizualno skrije cesto, ki vodi mimo, in omogoča mehak prehod v gozd na drugi strani ceste. Oblika grede je nepravilna, ogrodje zasaditve pa sestavljajo vedno zelena in listopadna drevesa. Spremljajo jih cvetoče grmovnice, v podrasti pa pokrovne trajnice.
Ob stranici, kjer je meja potok, so nas za obliko gred navdihnili valovi. Grede so v tlorisu valovite oblike. Valovita je tudi zasaditev, saj so v gredah zasejane predvsem okrasne trave, ki s svojimi nežnimi klasi delujejo izredno lahkotno in gibljivo.
Vodno površino so zelo hitro naselile vodne in obvodne živali. Obrežja smo zasadili s trajnicami, ki uspevajo na vlažnih rastiščih. Ob bajerju bo nastal tudi paviljon s pomolom, ki se bo raztezal nad vodno površino.
Na stiku med dvoriščem, garažo in zelenicami smo uredili suhi zid. Zgrajen je iz kamnin iz širše okolice parka. Ob gradnji smo vmesne prostore zapolnili z zemljo in vanjo posadili suhozidne rastline. Zid ni visok (okoli 80 centimetrov), ustvarja pa prijetno in učinkovito pregrado med asfaltiranim dvoriščem, ki je brez vhodnih vrat skoraj del ceste, in parkom.
Na vogalu dvorišča, ki že prehaja proti hiši, je urejena zbirka javorjev. V vodoravnem nivoju smo ji dodali še nekaj okrasnih trav. Kot zastirko smo uporabili rečne prodnike, ki delujejo kontrastno na barvo listov dreves. Zelo dobro se tudi ločijo od velikih travnatih površin.
Grmičaste vrtnice pa so velika ljubezen lastnikov, zato se pojavljajo po vsem parku in so nekakšen vodilni motiv celotne ureditve.
Opisani park ni površina v ozkem pomenu bivalnega vrta. Predstavlja nagnjenost, veselje in znanje lastnika, ki sta mu ustvarjanje in delo v vrtu v sprostitev in užitek.
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
