V mestnih središčih je prostor vse bolj dragocen. Investitorji poskušajo kar najbolj izkoristiti celotno zazidljivo parcelo in iz nje kar največ pridobiti. Večstanovanjske hiše in soseske veliko intenzivneje izrabljajo prostor kot enodružinske hiše z vrtom. Zato si urbanisti prizadevajo za strnjeno in premišljeno gradnjo. Povsod, kjer se pojavljajo stari in s prostorom potratni objekti, je smiselno urediti gostejšo zazidavo. Pri tem pa obstaja velika nevarnost, da se vse odprte površine v mestih, to so predvsem parki in trgi, nekritično pozidajo in zapolnijo. S tem se poruši potrebno ravnovesje med odprtim in zaprtim prostorom. Brez urbanistične vizije je tako mesto, kar zadeva bivalno kulturo, obsojeno na životarjenje. Zgovoren primer je Ljubljana.

Bivanje v mestu ima veliko prednosti: infrastruktura je dobro razvita, vse institucije so pri roki. Po drugi strani pa taka koncentracija preprečuje neposreden stik z naravo. Vrtovi so zaradi dragega prostora vse manjši, velikokrat skrčeni samo na balkon. Tako je večja zelenica, namenjena za vrt, pravo razkošje.

Vrt, ki ga bom predstavil, je nastal ob hiši, zgrajeni v obdobju med vojnama, v predelu Ljubljane, ki je bil takrat povsem na obrobju mesta. Parcela in s tem tudi vrt sta bila tako lahko večja. Z obnovo sta se prvotna zasnova in videz hiše spremenila. Življenjski slog in želje sedanjih lastnikov so drugačni kot nekoč. Zato tudi obnova ni pomenila rekonstrukcije vrta, temveč novo ureditev s povsem novo zasnovo.

Kot je bilo v navadi za predmestni obcestni prostor, je tudi tukaj vrt od cestnega prostora ločen s štiri metre široko zelenico. Ta je skupna vsem hišam v ulici in je del javnega prostora. Vrt se tako začne za zidom, ki je narejen iz kamnov talnega zidca stare hiše. Rdečkasto sivo kamnino preraščajo popenjavke. Na mestih, ki omogočajo poglede v vrt, so posajena zimzelena drevesa.

Na drugi strani ograje se začne vrt. Funkcijo predvrta je delno prevzela zelenica ob cesti, pa tudi hiša je pomaknjena tako rekoč do ograje. Tako sta nastali samo manjši gredi ob vhodu in uvozu v garažo. Ogrodje vrta sestavljajo stara drevesa: velika smreka, breza in z bršljanom preraslo sadno drevo. Pomembna elementa sta tudi notranji bazen, ki poleti s panoramskimi okni postane del vrta, in steklen nadstrešek nad kamnito teraso. Terasa ob hiši, ki je nadaljevanje notranjih bivalnih prostorov, je lesena in brez nivojskih razlik prehaja v tratno površino. Obod vrta je zasajen z večjimi zimzelenimi drevesi. Pod njimi rastejo cvetoče grmovnice in pokrovne trajnice. Osrednji prostor je odprt in namenjen igri otrok, ki jih je pri hiši kar nekaj.

Talne svetilke, skrite med podrastjo, v večernem času ustvarjajo zanimivo okolje. Osvetlitev od spodaj in od zadaj iz teme izlušči silhueto rastlin. Tako se nam prikažejo povsem drugače kot čez dan.

Imeti vrt ob mestni hiši je danes prijetno razkošje. Čeprav je enodružinska gradnja z velikim vrtom z vidika premišljene izrabe mestnih površin nekoliko potratna, pa prav taki otoki zelenja lahko ustvarjalno pripomorejo k izboljšanju mikroklime naselja. Tudi živali, ki najdejo »domovinsko pravico« v vrtu, pripomorejo k pestrosti življenja v mestu. Zdaj so nekdanja obrobja mest z vilami in široko pozidavo pogosto že del mestnega središča. Ker imajo take četrti v našem dojemanju mestnega prostora vedno značilno mesto, pač podedovano iz preteklosti, je smiselno tudi s tega vidika ohranjati njihove značilnosti.




Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2003–2005