Pritisk za pozidavo vsakega razpoložljivega koščka zemlje v mestih je zelo velik. Komunalna opremljenost ne eni strani in ugodnosti, ki jih ponuja infrastruktura (mestni promet, bližina ustanov, šol, vrtcev …), na drugi so magnet za večino graditeljev. Kljub naštetemu pa nekateri iščejo manj vrveža, lep razgled in neposredno povezanost z naravo. Bližina cest, predvsem avtocest, ali drugih povezav je, seveda, zaželena. Posebno »razvažanje« šoloobveznih otrok na popoldanske aktivnosti je lahko precej utrudljivo.
Slika 1: Tise in borovci sestavljajo strukturo vrta takrat, ko trave še ne odženejo.
Nekateri od otroštva živijo na podeželju. Nekoč vas je zdaj od večjega mesta oddaljena le nekaj minut vožnje z avtomobilom. Na kraj so navezani in imajo srečo, da je primerna parcela v družinski lasti. Vendar pa se je način življenja spremenil. Vse bolj postajamo meščani. Vse manj je navezanosti na kmečka opravila, s čimer je povezana tudi razporeditev objektov in prostorov na dvorišču. Veliko kmečko dvorišče, ki so ga včasih obdajala gospodarska poslopja, se je umaknilo zelenici, ki se navadno prek velike terase nadaljuje iz notranjih bivalnih prostorov. Pravilo, da je treba priti z vozom okoli hiše, je nadomestila zahteva po parkirnih prostorih in nadstreških za avtomobile. Neograjenost parcel so zamenjale vizualne, tudi močnejše razmejitve.
Slika 2: Obodna zasaditev – pogled proti hiši
Vrt, o katerem pišem tokrat, je na obrobju večjega mesta. Še pred dvajsetimi leti je bila to vas, zdaj pa je povezava do mesta z javnimi prevoznimi sredstvi kar zadovoljiva. Hiša leži na robu naselja. Meji na nezazidljivo parcelo oziroma soseda, ki ne bo razmišljal o kakršnikoli gradnji. Arhitekturno je vas zmes vseh mogočih slogov in prezidav. Tako se pri gradnji nove hiše nismo mogli opreti na arhitekturni jezik neposrednega okolja. Nastala je pritlična vila z mansardo, pri čemer je pritličje dvignjeno, da je bilo zaradi barjanskih tal mogoče objekt podkletiti. Ker teren pada od ceste v notranjost parcele, je na vrtni strani nastala precejšnja višinska razlika med notranjimi prostori in okoliškim terenom. To je bilo zelo ustrezno za uvoz v kletne prostore, ni pa bilo stika z okoliškim terenom v istem nivoju. »Hibo« smo izkoristili in vrt dvignili z opornim zidom. Višina zidu preprečuje neposreden dostop na vrt. S tem smo vaškim psom in divjadi iz gozdov otežili prosto sprehajanje po vrtu brez postavitve ograje. Pogledi prehajajo nemoteno z vrta in terase navzven. Zaradi končne lege v vasi in dolgoročno nezazidljivega območja okoli parcele tudi ni motečih pogledov na vrt.
Slika 3: Pogled s terase
Zasaditev bivalnega vrta je zasnovana obodno. Levo in desno sta urejeni skupini, ki ju sestavljajo črni bori in pasovi tis kot vedno zeleni element ureditve. Pasovi tis se končujejo z rožnimi grmi. Med pasovi so posajene okrasne trave, v vsaki gredi drugačne. S tem smo vnesli v prostor spremenljivost, mehkobo in živahnost. Trave namreč vsako leto poženejo tako rekoč od tal in zrastejo na vso svojo višino, v našem vrtu do 150 centimetrov. V začetku poletja so sveže zelene, čez poletje dosežejo polno višino, na koncu poletja in jeseni cvetijo. Čez zimo jih povežemo, da se na njih nabirata ivje in slana. Zaradi snega trave poležejo, zgodaj spomladi pa jih porežemo do tal in cikel se ponovi. Pri tem se je treba zavedati, da od takrat, ko skopni sneg, do sredine maja trav skorajda ni. V tem času prevzamejo strukturno vlogo pasovi tise.
Slika 4: Pogled s terase dva meseca po ureditvi
Vrt se sklene v skupini kanadskih čug, ki sestavljajo vedno zeleni zaslon. Predvideno je, da je pred njim tudi prostor za svetlo skulpturo. Med levo, desno in končno skupino rastlin so »prazni« prostori, ki vodijo poglede v širši prostor.
Slika 5: Trave v cvetu
Umestitev sodobne hiše in vrta v podeželsko okolje je vedno izziv. Izvirati mora iz potreb in želja naročnikov, njihovega načina življenja, razmišljanja in dojemanja stvarnosti. Hkrati pa mora biti primeren odgovor na poseg v prostor.
Slika 6: Dostop na vrt s poti ob parceli
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2004–2006
Slika 1: Tise in borovci sestavljajo strukturo vrta takrat, ko trave še ne odženejo.
Nekateri od otroštva živijo na podeželju. Nekoč vas je zdaj od večjega mesta oddaljena le nekaj minut vožnje z avtomobilom. Na kraj so navezani in imajo srečo, da je primerna parcela v družinski lasti. Vendar pa se je način življenja spremenil. Vse bolj postajamo meščani. Vse manj je navezanosti na kmečka opravila, s čimer je povezana tudi razporeditev objektov in prostorov na dvorišču. Veliko kmečko dvorišče, ki so ga včasih obdajala gospodarska poslopja, se je umaknilo zelenici, ki se navadno prek velike terase nadaljuje iz notranjih bivalnih prostorov. Pravilo, da je treba priti z vozom okoli hiše, je nadomestila zahteva po parkirnih prostorih in nadstreških za avtomobile. Neograjenost parcel so zamenjale vizualne, tudi močnejše razmejitve.
Slika 2: Obodna zasaditev – pogled proti hiši
Vrt, o katerem pišem tokrat, je na obrobju večjega mesta. Še pred dvajsetimi leti je bila to vas, zdaj pa je povezava do mesta z javnimi prevoznimi sredstvi kar zadovoljiva. Hiša leži na robu naselja. Meji na nezazidljivo parcelo oziroma soseda, ki ne bo razmišljal o kakršnikoli gradnji. Arhitekturno je vas zmes vseh mogočih slogov in prezidav. Tako se pri gradnji nove hiše nismo mogli opreti na arhitekturni jezik neposrednega okolja. Nastala je pritlična vila z mansardo, pri čemer je pritličje dvignjeno, da je bilo zaradi barjanskih tal mogoče objekt podkletiti. Ker teren pada od ceste v notranjost parcele, je na vrtni strani nastala precejšnja višinska razlika med notranjimi prostori in okoliškim terenom. To je bilo zelo ustrezno za uvoz v kletne prostore, ni pa bilo stika z okoliškim terenom v istem nivoju. »Hibo« smo izkoristili in vrt dvignili z opornim zidom. Višina zidu preprečuje neposreden dostop na vrt. S tem smo vaškim psom in divjadi iz gozdov otežili prosto sprehajanje po vrtu brez postavitve ograje. Pogledi prehajajo nemoteno z vrta in terase navzven. Zaradi končne lege v vasi in dolgoročno nezazidljivega območja okoli parcele tudi ni motečih pogledov na vrt.
Slika 3: Pogled s terase
Zasaditev bivalnega vrta je zasnovana obodno. Levo in desno sta urejeni skupini, ki ju sestavljajo črni bori in pasovi tis kot vedno zeleni element ureditve. Pasovi tis se končujejo z rožnimi grmi. Med pasovi so posajene okrasne trave, v vsaki gredi drugačne. S tem smo vnesli v prostor spremenljivost, mehkobo in živahnost. Trave namreč vsako leto poženejo tako rekoč od tal in zrastejo na vso svojo višino, v našem vrtu do 150 centimetrov. V začetku poletja so sveže zelene, čez poletje dosežejo polno višino, na koncu poletja in jeseni cvetijo. Čez zimo jih povežemo, da se na njih nabirata ivje in slana. Zaradi snega trave poležejo, zgodaj spomladi pa jih porežemo do tal in cikel se ponovi. Pri tem se je treba zavedati, da od takrat, ko skopni sneg, do sredine maja trav skorajda ni. V tem času prevzamejo strukturno vlogo pasovi tise.
Slika 4: Pogled s terase dva meseca po ureditvi
Vrt se sklene v skupini kanadskih čug, ki sestavljajo vedno zeleni zaslon. Predvideno je, da je pred njim tudi prostor za svetlo skulpturo. Med levo, desno in končno skupino rastlin so »prazni« prostori, ki vodijo poglede v širši prostor.
Slika 5: Trave v cvetu
Umestitev sodobne hiše in vrta v podeželsko okolje je vedno izziv. Izvirati mora iz potreb in želja naročnikov, njihovega načina življenja, razmišljanja in dojemanja stvarnosti. Hkrati pa mora biti primeren odgovor na poseg v prostor.
Slika 6: Dostop na vrt s poti ob parceli
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2004–2006
