Vrstne hiše pomenijo v urbanizmu racionalno gradnjo, nekakšen kompromis med enodružinsko hišo in večstanovanjskimi objekti. So zelo varčne s prostorom, lastnikom pa omogočajo precej zasebnosti. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bila taka gradnja velikokrat uporabljena. Ljudje, ki so prihajali stanovat v mesta, so bili navajeni lastne hiše z vrtom. Vrt so uporabljali predvsem za pridelavo sadja in zelenjave za domačo kuhinjo. Vrstne hiše so bile kot nalašč za takratni način življenja in dojemanja vrta. Dopoldanska služba je omogočala popoldansko vrtnarjenje. Vrt ni bil uporabljen za počitek, sprostitev ali igro. Podolgovata in ozka oblika je bila nadvse primerna za solatne grede.
Sredinska pot z gredicami solate od strani
Zdaj dojemamo vrt predvsem kot bivalni prostor, kot podaljšek prostorov v hiši. Potreba po pridelavi vrtnin v domačem vrtu je obarvana bolj ekološko. Površine zelenjavnih vrtov so manjše ali pa jih sploh ni. Vrt postaja soba na prostem.
Pogled na vrt iz bivalnih prostorov
Vrt, ki ga predstavljam, ima zanimivo zgodovino in precej nenavadno rešitev, ki bi bila lahko zgled za dobre sosedske odnose. Vrstne hiše in vrtovi se z bočnimi stranicami dotikajo med seboj. Z vidika zasebnosti je posebno ob objektu stik zelo obremenjen. Naš vrt je imel še to nesrečo, da mu je arhitekt namenil vlogo dovoza v kletno garažo. Praviloma so ti dovozi na čelni fasadi, tokrat pa je bilo treba peljati avto po vsej dolžini vrta do hiše. K sreči je bilo nekako dogovorjeno, da sta po dve in dve enoti imeli skupni dovoz. To je seveda povzročalo vsem znane zaplete pri vzdrževanju skupne poti. Hkrati pa je bilo dobro, da so bile garaže zelo majhne – samo za fiča. Avtomobili in potrebe (pa tudi zapleti) so se z leti povečali, za pridelavo zelenjave je zmanjkalo časa, pa tudi ekonomično ni bilo več.
Od nadstreška vodi tlakovana pot do hiše.
Ureditev je nastajala počasi. Skupna pot je bila še vedno tu, vendar bi vsak od sosedov želel imeti svoj del vrta, saj potrebe po dovozu ni bilo več. Ob razmišljanju o delitvi poti po sredini in preureditvi »skupnega« vrta v dve samostojni enoti se je porodila zamisel o skupnem vrtu. Soseda sta jo sprejela in tako je nastala površina, ki deluje enotno, čeprav sta uporabnika dva.
Nivojska izenačitev poti in obeh polovic
Z nadstreškom na začetku vrta so bili avtomobili odmaknjeni od bivalnih delov in so sprostili prostor v hiši. Od nadstreška vodi skupna tlakovana pot do terase oziroma vhoda v klet. Tako je sicer ostala prvotna zamisel o skupni poti, a je bila nadgrajena z nivojsko izenačitvijo poti in tratne površine. Dostop iz dnevnega prostora na vrt se je povečal in se prek širokih stopnic prelil na teraso. Terasi sta pomaknjeni na rob parcele, obe stopnišči pa rabita tudi kot zaslon med sosedoma. Tako je bila zadovoljena tudi potreba po zasebnosti obeh lastnikov. Terasi sta nadkriti s pergolo, ki jo obraščata popenjavki. S teras se odpira pogled na oba dela vrta, ki pa zaradi enakih nivojev delujeta povezano kot en sam prostor. Obema polovicama je skupna travnata površina, obod vrta pa je urejen po željah lastnikov.
Z vsake terase se pogled odpira po celotnem vrtu.
Pogled s kletnega vhoda
Rešitev je zahtevala precej pogovarjanja in sporazumevanja med sosedoma. Z razdelitvijo prejšnjega vrta na dve samostojni enoti bi lahko dosegli večjo zasebnost, vendar bi, za vsakega lastnika posebej, vrt postal še manjši kot prej. Tako pa je na račun popolne zasebnosti prostor zaživel in pridobil širino, kar je v urbanem prostoru čedalje redkeje.
Vsaka polovica je bila urejena po želji lastnika.
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2007, arhiv lastnikov
