UVOD
V stanovanjski soseski je v prostorih začel lokalno odstopati že položen lamelni hrastov parket (angleški vez), sestavljeni iz deščic oziroma parketnic velikosti 23 × 160 × 7 milimetrov. Te so se odtrgale od podlage estriha (slika 1) in na nekaterih predelih tudi odstopile od lepila za parket (slika 2).
Slika 1: Odstopanje parketnic v estrihu (viden je tudi nanos reakcijskega predpremaza v funkciji parozapornega sloja zaradi povečane vsebnosti preostale vlage).
Slika 2: Odstopanje parketnic na stiku lepilo-lepilo, parketnica-lepilo in delno na posameznih manjših mestih tudi v estrihu.
Odtrganje od estriha se je zgodilo večinoma na površini, tako da je odtrgalo cementno srajčko (slika 3) (v svežem stanju je bil to cementni glen – zmes cementa in finih prašnatih delcev kamenega agregata), delno pa tudi nekoliko globlje, tako da je za seboj potegnilo še nekaj bolj grobih kamenih zrn estriha (slika 4) ali tudi dele ali cele kose estriha do globine od 1 do 4 centimetre zaradi premajhne debeline estriha ob vgrajenih instalacijah (slika 5).
Slika 3: Odtrganje parketnice na stiku med cementno skorjico estriha in estrihom.
Slika 4: Parketnica je od estriha odtrgana tako, da je za seboj poleg cementne skorjice potegnila še nekaj bolj grobih zrn kamenega agregata.
Slika 5: Parketnica je od estriha odtrgana tako, da je za seboj poleg cementne skorjice potegnila še kose estriha, vendar le tam, kjer je bila debelina estriha zaradi vgrajenih instalacij premajhna.
Večji kosi estriha so se s parketnicami trgali bolj na prostih robovih estriha (ob zidovih po odstranitvi parketa) (slika 6), kjer je slabše zgoščen in zato kaže nižje tlačne in s tem premo sorazmerno nižje odtržne oziroma natezne trdnosti (slika 7). Na nekaterih območjih, pa tudi pri posameznih parketnicah, kjer je polagalec parketa s potrkavanjem s trdim predmetom ugotavljal votlikavost pod parketom, je odstopljene parketnice tudi odstranil. Lamelni hrastov parket se je lepil na estrih z enokomponentnim (1-K) elastičnim poliuretanskim (PUR) lepilom. Tam, kjer ni bila dosežena zadostna ravnost estriha, se je predhodno nanesla izravnalna masa neznanega izvora, kjer pa je bila v estrihu izmerjena prevelika vsebnost preostale vlage, se je na njegovo površino nanesel še parozaporni predpremaz.
Slika 6: Parketnica je odtrgana od estriha tako, da je za seboj poleg cementne skorjice potegnila še del estriha, vendar le na prostih robovih estriha in kjer se je parket odstranjeval.
Slika 7: Videz in struktura oziroma zgoščenost estriha ob prostih robovih.
Zaradi omenjenih poškodb nas je glavni izvajalec gradbenih del naprosil za pregled, ugotovitev vzrokov ter izdelavo predloga sanacije estrihov in strokovno pravilnega polaganja lamelnega hrastovega parketa (priprava podlage, lepljenje ter uporaba ustreznih postopkov in materialov za polaganje).
Da bi lahko dali verodostojno strokovno mnenje o vzrokih za poškodbe lamelnega parketa v obliki odstopanja od podlage in predlog sanacije, smo opravili še natančen vizualni pregled poškodovanega parketa in strukture cementnega estriha kot njegove podlage ter odvzeli nekaj reprezentativnih vzorcev odtrganih parketnic in cementnega estriha.
IZVEDBA IN KAKOVOST CEMENTNEGA ESTRIHA
Po projektu je sestava tlaka taka:
Po zapisu iz gradbenega dnevnika (vsakodnevni list) so se estrihi vgrajevali od 25. junija do 24. avgusta 2007. Temperature zraka so se ob sedmih zjutraj gibale med 15 in 17 stopinjami Celzija. V tretjem nadstropju bloka so se estrihi vgrajevali 4. julija 2007, v pritličju pa od 6. (polaganje stiropora) do 24. avgusta 2007, ko so bili končani vsi estrihi.
Ker se je ob vizualnem pregledu nekaterih delov estrihov pojavil dvom o zadostni doseženi kakovosti vgrajenih cementnih estrihov, je izvajalec gradbenih del že avgusta 2007 pri ZAG Ljubljana naročil neodvisno preiskavo z odvzemom vzorcev na kraju samem. Iz rezultatov preiskanih vzorcev, ki so bili sicer odvzeti bolj na vogalih estrihov, kjer so ti najslabše zgoščeni (kompaktirani), je razvidno, da se prostorninske mase gibljejo od 1.900 do 2.130 kg/m3 ali v povprečju 2.030 kg/m3, tlačne trdnosti pa od 9,5 do 19,5 N/mm2 ali v povprečju 11,8 N/mm2. Po projektu je za te estrihe zahtevana tlačna trdnost C 16/20.
Glede na rezultate meritev doseženih tlačnih trdnosti betona po preskusu, ki jih je ugotovil ZAG Ljubljana, ter videz pregledanih vzorcev in površin estrihov bi bila brez ustrezne predhodne priprave površine estriha kot podlage za polaganje parketa (velja za območja in stanovanja odvzetih vzorcev) odtržna trdnost estrihov po metodi pull-off manj kot 1,0 N/mm2 (praviloma so te velikostnega reda > 1,2 N/mm2, kar velja tudi za oprijem izravnalnih mas na estrih) nezadostna za zanesljivo lepljenje parketa.
Iz tega sledi, da bi bilo treba pred polaganjem parketa obvezno preveriti trdnost, vpojnost in odprtost površine vseh estrihov ter glede na izmerjene vrednosti tudi ustrezno ukrepati.
PROTOKOL PREVZEMA CEMENTNEGA ESTRIHA ZA POLAGANJE PARKETA
Poleg priprave površin cementnih estrihov za polaganje parketa se je pojavilo tudi vprašanje prevelike vsebnosti preostale vlage. Zaradi tega je polagalec parketa opravil meritve vsebnosti vlage pred polaganjem parketa in podatke meritev navedel v Protokolih o meritvah vsebnosti preostale vlage.
Spremembe vsebnosti preostale vlage v cementnih estrihih – gre za povišanje izmerjenih vrednosti v stanovanjih pritličja od 17. 9. 2007 do 15. 10. 2007 (po enem mesecu) in v stanovanjih prvega nadstropja od 17. 9. 2007 do 18. 10. 2007 (po enem mesecu) – naj bi bile posledica vlaženja estrihov zaradi zračne vlage ob sobopleskarskih delih. O drugih možnih zunanjih vplivih (na primer razlitje vode iz instalacij ali zatekanje ob nalivu) nismo dobili informacij in podatkov.
Glede na izmerjene vrednosti vsebnosti preostale vlage v cementnih estrihih, ki se gibljejo od 2,8 do 3,7 odstotka (sklepamo, da so preračunane na vrednosti po karbidni merilni metodi – v protokolu ni označena metoda meritve), se je polagalec parketa odločil za izbiro lepila, ki se lahko uporablja pri povišani vsebnosti preostale vlage v estrihih. Po VOB, del C, DIN 18365, je za polaganje parketa najvišja dopustna vsebnost preostale vlage v podlagi lahko ≤ 2,0 CM odstotka.
V okviru protokola preverjanja podlage pri polaganju parketa v omenjenih stanovanjih poleg meritev vsebnosti preostale vlage pogrešamo vsaj nekaj osnovnih in obveznih preskusov podlage na kraju samem, in sicer:
– kompaktnost po prerezu
– slaba površinska obdelava (hrapavost)
– zaprtost površine/cementna skorjica
– nepravilna višina nivelete
– prostorske dilatacijske rege
– robni dilatacijski (zvočnoizolacijski) ločilni trakovi
POLAGANJE PARKETA IN UGOTOVITVE O VZROKIH ZA ODSTOPANJE
Lamelni parket se je, kot smo povedali uvodoma, polagal na cementni estrih z enokomponentnim poliuretanskim lepilom. Parket odstopa od cementnega estriha tako na stiku med lepilom in parketom (slika 8) kot tudi v plasti samega lepila (slika 9). Odstopanje se pojavlja tudi na stiku med cementnim estrihom in lepilom, s tem da lepilo s seboj potegne labilni zgornji film oziroma sloj s površine estriha (slika 10). Na posameznih mestih parket odstopa skupaj z estrihom (slika 5).
Slika 8: Lepo vidno odstopanje parketnic na spoju med lepilom in parketom.
Slika 9: Odstopanje v plasti samega lepila in mehurjenje oziroma ekspandiranje enokomponentnega poliuretanskega lepila.
Slika 10: Parketnica je odtrgana od estriha tako, da je za seboj poleg cementne skorjice (zgornje labilne plasti estriha) potegnila še nekaj bolj grobih zrn kamenega agregata. Dosežen je tudi slab sprijem parketnic z lepilom.
Na posameznih delih po prostoru (slika 11) je lepo vidno, da hrbtna stran parketnic ni dovolj omočena z lepilom, kar je pogoj za kakovostno lepljenje parketa na podlago. Vzroki za to so lahko v nezadostnem nanosu lepila oziroma da se rebra nanesenega lepila stekajo in ne ohranjajo svoje prvotne oblike ali pa lokalne neravne in s tem nenaleganje parketa na plast lepila. Poleg tega se na posameznih parketnicah utrjeno lepilo z lahkoto odstrani od parketa, kar lahko nakazuje na neprimerne klimatske razmere pri polaganju parketa (povišana zračna vlaga, nizka temperatura) oziroma na polaganje parketa na lepilo, ki že reagira – utrjuje in tvori skorjico na površini. Hkrati je v plasti lepila polno zračnih mehurčkov (slika 9), kar lahko kaže, da je bilo pod vplivom visoke zračne vlage oziroma vlage, ki je prehajala iz estriha. Mehurjenje oziroma ekspandiranje se navadno pojavi takrat, ko je sveži nanos lepila izpostavljen čezmerni vlagi oziroma ko je nanos lepila čezmeren. Enokomponentna poliuretanska lepila, pri katerih nastane ta pojav, imajo v takem stanju slabše tehnične lastnosti, predvsem kar zadeva prenašanje natezno-strižnih obremenitev. Uporabljeno enokomponentno poliuretansko lepilo je namenjeno za lepljenje parketa na površine, ki imajo preostalo vlago v podlagi višjo od 2 odstotka, merjeno po karbidni metodi, ob predpostavki, da je količina nanesenega lepila na podlago izdatnejša.
Slika 11: Pomanjkljiva omočenost hrbtne strani parketnic z lepilom.
Kot je razvidno s slike 12, je zgornja plast estriha najverjetneje neprimerne površinske trdnosti. Sama površina estriha pa je na nekaterih območjih dodatno zapolnjena z zelo finim cementno-prašnatim filmom, ki kaže slabše absorpcijske sposobnosti. Ker je lepljenje parketa potekalo z neposrednim nanosom lepila na površino cementnega estriha, brez ustrezne predhodne priprave podlage, ki je nujna in obvezna za kakovostno lepljenje, se je lepilo oprijelo le zgornjega labilnega filma na cementnem estrihu. Tako ni dosežen minimalno potreben oprijem lepila na zdravo stabilno površino cementnega estriha. Hkrati se s takim lepljenjem ne da zagotoviti stoodstotne zapore na podlagah, ki imajo vlago višjo od 2 odstotkov, merjeno po karbidni metodi.
Slika 12: Zapolnjena površina izvedenega estriha s cementno-prašnatim filmom.
Na nekaterih površinah (povečana vsebnost preostale vlage) se je na cementni estrih najverjetneje nanašal reakcijski predpremaz (slika 13). Kot je razvidno, je bil ta nanesen brez ustrezne predhodne priprave podlage, ki je nujno potrebna za zagotovitev ustreznega oprijema.
Vidi se, da je bila površina cementnega estriha dodatno zapolnjena z zelo finim cementno-prašnatim filmom. Pri nanosu reakcijskega predpremaza ta zaradi veliko prahu ni v celoti vezal praha nase, zaradi različnih površinskih napetosti pa so nastali skupki prahu, kar se vidi s slik 13 in 14. Poleg tega je na površini veliko kraterjev navadno pravilne geometrije, katerih nastanek je prav tako povezan z vnosom zelo finih delcev (prahu) v reakcijski predpremaz. Ta zaradi razlik v površinski napetosti oziroma tudi zaradi čezmernega vmešanja zraka v predpremaz med pripravo predpremaza (neprimerna hitrost in vrsta mešala) tvori mehurčke, ki so v začetni fazi v celoti obdani z reakcijskim predpremazom. Ko pa se ta utrjuje, opna poči in na površini nastanejo kraterji pravilne geometrije.
Slika 13: Po vsej verjetnosti se je nanašal reakcijski predpremaz.
Slika 14: Pri nanosu reakcijskega predpremaza ta zaradi veliko prahu ni v celoti vezal praha nase, zaradi različnih površinskih napetosti pa so tako nastali skupki prahu.
Na posameznih mestih je vidno, da nanos lepila ni ustrezen (slika 15). Vzrok za to je lahko v viskoznosti in tiksotropiji lepila. Pri kakovostnih lepilih za parket sta viskoznost in tiksotropija v pravem razmerju. Pri nizko viskoznem (preveč tekočem) lepilu je sloj nanesenega lepila pretanek, kar se vidi v slabem sprijemu parketnic z lepilom (sliki 10 in 16), visoko viskozno lepilo pa ne more prodreti oziroma ne daje dovolj dobrega oprijema na podlago.
Slika 15: Na posameznih mestih nanos lepila ni ustrezen.
Slika 16: Slab sprijem parketnic z lepilom in razlezeni grebeni lepila.
Slaba tiksotropija se kaže v tem, da se lepilo po nanosu z zobato letvico razleze in grebeni nanesenega lepila ne ohranjajo svoje oblike, ampak se razlezejo, ostanejo lahko samo sledi (slika 16). Hrbtne strani parketnic, ki so položene na slabo tiksotropno lepilo, nimajo popolne omočitve z lepilom. To je lahko še posebno problematično, če se polaga parket na neravne podlage.
Odstopanja parketa so tako posledica opisanih medsebojno prepletajočih se dejavnikov. Tem bi se dalo izogniti ob upoštevanju osnovnih zahtev, ki jih predvidevajo standardi, normativi in predvsem dobra gradbena praksa.
PREDLOG SANACIJE CEMENTNIH ESTRIHOV ZA POLAGANJE PARKETA
Predlog sanacije je bil glede na postavljene časovne načrte izvedbe dan že v »Predlogu sanacije cementnih estrihov v pregledanih stanovanjih, kjer ne ustrezajo tlačni in minimalni odtržni trdnosti in/ali so bili poškodovani zaradi odstopanja že položenega lamelnega parketa na objektih stanovanjske soseske«, ki ga je izdelal vodja tehnično-svetovalne službe TKK Srpenica, d. d., predstavništvo Ljubljana.
Poleg tega je treba odpraviti tudi poškodbe, ki so nastale na posameznih mestih zaradi nepravilno vgrajenih instalacij. Tu so zaradi zmanjšanega preseka debeline estrihov (ponekod je le do 2 centimetra prekrivne plasti estriha) zaradi previsoko vgrajenih inštalacij, na kar izvajalec tlakov ni mogel vplivati, nastale razpoke pri krčenju betona zaradi izsuševanja ali pa je ob obremenitvah z delavci ali polagalci parketa prišlo tudi do drobljenja (slika 5). Prav tako je treba odpraviti poškodbe v obliki razpok ali odlomov kosov parketa zaradi zabijanja lesenih zagozd v reže ob zidu pri polaganju parketa (slika 17).
Slika 17: Estrih je poškodovan zaradi zabijanja lesenih zagozd pri polaganju parketa.
SKLEPNE UGOTOVITVE
Glede na navedene rezultate meritev trdnosti in vsebnosti preostale vlage vgrajenih estrihov ter ugotovitve vzrokov za poškodbe parketa v obliki odstopanja od podlage lahko potrdimo, da kakovost preiskanih cementnih estrihov ne ustreza s projektom zahtevanemu trdnostnemu razredu C 16/20, vendar bi bilo možno in bi se moral – ob pravilnem postopku priprave estriha kot podlage za polaganje parketa in ob pravilnem ukrepanju glede na povečano vsebnost preostale vlage, po pravilno opravljenem protokolu ter v skladu s stroko in dobro gradbeno prakso – parket položiti tako, da bi se lahko izognili poškodbam v obliki odstopanja. Povečane strižne trdnosti, ki so povzročile prestriženje in/ali odtrganje parketnic od podlage, so nastale zaradi nezadostne oziroma neustrezne parne ovire, kar bi morala biti naloga plasti lepila za parket (vrsta lepila je bila pravilno izbrana) glede na še vedno visoko oziroma po standardih (DIN 18365, ÖNORM B 2236/1, SIA V 251/1 in SIA 253) nedopustno preostalo vsebnost vlage v estrihu za polaganje parketa.
Naneseno lepilo glede na porabljeno količino in kakovost nanosa ni opravilo funkcije parne ovire, hkrati na nekaterih mestih ni bilo pravilno naneseno, tako da so parketne deščice začele odstopati od lepila za parket.
Večina rezultatov tlačnih trdnosti običajnih cementnih estrihov, ki se preiskujejo na inštitutih v laboratorijih za beton, na vzorcih, odvzetih iz svežega betona ali z odvzemom na kraju samem iz že vgrajenega betona, v praksi dosega vrednosti od 12 do 22 N/mm2 ali od 15 do 18 N/mm2. To kaže, da opisani vgrajeni estrih po kakovosti ne odstopa toliko od povprečnih, vendar še vedno izkazuje nižje trdnosti od običajno dosegljivih. Zato je za doseganje primerne nosilnosti treba ustrezno ukrepati – izboljšati njegove manjkajoče trdnostne značilnosti. Tlačne trdnosti vzorcev estriha, ki jih je odvzel ZAG, so nekoliko nižje tudi zato, ker so bili vzorci odvzeti ob prostih robovih in na vogalih, da se estrihi ne bi bolj poškodovali. Iz preiskav in prakse je namreč znano, da so betoni cementnih estrihov, predvsem zaradi svoje zemeljsko vlažne konsistence v svežem stanju, ob prostih robovih in na vogalih precej manj zgoščeni (kompaktirani) in zato na teh mestih kažejo veliko nižje tlačne, s tem pa tudi druge trdnosti.
To strokovno mnenje velja le za estrihe na kraju odvzema vzorcev in na območju poškodb parketa z odstopanjem parketnic.
Zdeslav Jamšek, univ. dipl. inž. grad.
V stanovanjski soseski je v prostorih začel lokalno odstopati že položen lamelni hrastov parket (angleški vez), sestavljeni iz deščic oziroma parketnic velikosti 23 × 160 × 7 milimetrov. Te so se odtrgale od podlage estriha (slika 1) in na nekaterih predelih tudi odstopile od lepila za parket (slika 2).
Slika 1: Odstopanje parketnic v estrihu (viden je tudi nanos reakcijskega predpremaza v funkciji parozapornega sloja zaradi povečane vsebnosti preostale vlage).
Slika 2: Odstopanje parketnic na stiku lepilo-lepilo, parketnica-lepilo in delno na posameznih manjših mestih tudi v estrihu.
Odtrganje od estriha se je zgodilo večinoma na površini, tako da je odtrgalo cementno srajčko (slika 3) (v svežem stanju je bil to cementni glen – zmes cementa in finih prašnatih delcev kamenega agregata), delno pa tudi nekoliko globlje, tako da je za seboj potegnilo še nekaj bolj grobih kamenih zrn estriha (slika 4) ali tudi dele ali cele kose estriha do globine od 1 do 4 centimetre zaradi premajhne debeline estriha ob vgrajenih instalacijah (slika 5).
Slika 3: Odtrganje parketnice na stiku med cementno skorjico estriha in estrihom.
Slika 4: Parketnica je od estriha odtrgana tako, da je za seboj poleg cementne skorjice potegnila še nekaj bolj grobih zrn kamenega agregata.
Slika 5: Parketnica je od estriha odtrgana tako, da je za seboj poleg cementne skorjice potegnila še kose estriha, vendar le tam, kjer je bila debelina estriha zaradi vgrajenih instalacij premajhna.
Večji kosi estriha so se s parketnicami trgali bolj na prostih robovih estriha (ob zidovih po odstranitvi parketa) (slika 6), kjer je slabše zgoščen in zato kaže nižje tlačne in s tem premo sorazmerno nižje odtržne oziroma natezne trdnosti (slika 7). Na nekaterih območjih, pa tudi pri posameznih parketnicah, kjer je polagalec parketa s potrkavanjem s trdim predmetom ugotavljal votlikavost pod parketom, je odstopljene parketnice tudi odstranil. Lamelni hrastov parket se je lepil na estrih z enokomponentnim (1-K) elastičnim poliuretanskim (PUR) lepilom. Tam, kjer ni bila dosežena zadostna ravnost estriha, se je predhodno nanesla izravnalna masa neznanega izvora, kjer pa je bila v estrihu izmerjena prevelika vsebnost preostale vlage, se je na njegovo površino nanesel še parozaporni predpremaz.
Slika 6: Parketnica je odtrgana od estriha tako, da je za seboj poleg cementne skorjice potegnila še del estriha, vendar le na prostih robovih estriha in kjer se je parket odstranjeval.
Slika 7: Videz in struktura oziroma zgoščenost estriha ob prostih robovih.
Zaradi omenjenih poškodb nas je glavni izvajalec gradbenih del naprosil za pregled, ugotovitev vzrokov ter izdelavo predloga sanacije estrihov in strokovno pravilnega polaganja lamelnega hrastovega parketa (priprava podlage, lepljenje ter uporaba ustreznih postopkov in materialov za polaganje).
Da bi lahko dali verodostojno strokovno mnenje o vzrokih za poškodbe lamelnega parketa v obliki odstopanja od podlage in predlog sanacije, smo opravili še natančen vizualni pregled poškodovanega parketa in strukture cementnega estriha kot njegove podlage ter odvzeli nekaj reprezentativnih vzorcev odtrganih parketnic in cementnega estriha.
IZVEDBA IN KAKOVOST CEMENTNEGA ESTRIHA
Po projektu je sestava tlaka taka:
- AB stropna plošča 18,0 cm
- ekspandirani polistiren 4,0 cm
- ekspandirana (penjena) PE-folija 0,5 cm
- mikroarmirani cementni estrih C16/20 (PP-vlakna 0,95 kg/m3) 6,0 cm
- tankoslojna izravnalna masa 0,3 cm
- lamelni hrastov parket 1,2 cm
Po zapisu iz gradbenega dnevnika (vsakodnevni list) so se estrihi vgrajevali od 25. junija do 24. avgusta 2007. Temperature zraka so se ob sedmih zjutraj gibale med 15 in 17 stopinjami Celzija. V tretjem nadstropju bloka so se estrihi vgrajevali 4. julija 2007, v pritličju pa od 6. (polaganje stiropora) do 24. avgusta 2007, ko so bili končani vsi estrihi.
Ker se je ob vizualnem pregledu nekaterih delov estrihov pojavil dvom o zadostni doseženi kakovosti vgrajenih cementnih estrihov, je izvajalec gradbenih del že avgusta 2007 pri ZAG Ljubljana naročil neodvisno preiskavo z odvzemom vzorcev na kraju samem. Iz rezultatov preiskanih vzorcev, ki so bili sicer odvzeti bolj na vogalih estrihov, kjer so ti najslabše zgoščeni (kompaktirani), je razvidno, da se prostorninske mase gibljejo od 1.900 do 2.130 kg/m3 ali v povprečju 2.030 kg/m3, tlačne trdnosti pa od 9,5 do 19,5 N/mm2 ali v povprečju 11,8 N/mm2. Po projektu je za te estrihe zahtevana tlačna trdnost C 16/20.
Glede na rezultate meritev doseženih tlačnih trdnosti betona po preskusu, ki jih je ugotovil ZAG Ljubljana, ter videz pregledanih vzorcev in površin estrihov bi bila brez ustrezne predhodne priprave površine estriha kot podlage za polaganje parketa (velja za območja in stanovanja odvzetih vzorcev) odtržna trdnost estrihov po metodi pull-off manj kot 1,0 N/mm2 (praviloma so te velikostnega reda > 1,2 N/mm2, kar velja tudi za oprijem izravnalnih mas na estrih) nezadostna za zanesljivo lepljenje parketa.
Iz tega sledi, da bi bilo treba pred polaganjem parketa obvezno preveriti trdnost, vpojnost in odprtost površine vseh estrihov ter glede na izmerjene vrednosti tudi ustrezno ukrepati.
PROTOKOL PREVZEMA CEMENTNEGA ESTRIHA ZA POLAGANJE PARKETA
Poleg priprave površin cementnih estrihov za polaganje parketa se je pojavilo tudi vprašanje prevelike vsebnosti preostale vlage. Zaradi tega je polagalec parketa opravil meritve vsebnosti vlage pred polaganjem parketa in podatke meritev navedel v Protokolih o meritvah vsebnosti preostale vlage.
Spremembe vsebnosti preostale vlage v cementnih estrihih – gre za povišanje izmerjenih vrednosti v stanovanjih pritličja od 17. 9. 2007 do 15. 10. 2007 (po enem mesecu) in v stanovanjih prvega nadstropja od 17. 9. 2007 do 18. 10. 2007 (po enem mesecu) – naj bi bile posledica vlaženja estrihov zaradi zračne vlage ob sobopleskarskih delih. O drugih možnih zunanjih vplivih (na primer razlitje vode iz instalacij ali zatekanje ob nalivu) nismo dobili informacij in podatkov.
Glede na izmerjene vrednosti vsebnosti preostale vlage v cementnih estrihih, ki se gibljejo od 2,8 do 3,7 odstotka (sklepamo, da so preračunane na vrednosti po karbidni merilni metodi – v protokolu ni označena metoda meritve), se je polagalec parketa odločil za izbiro lepila, ki se lahko uporablja pri povišani vsebnosti preostale vlage v estrihih. Po VOB, del C, DIN 18365, je za polaganje parketa najvišja dopustna vsebnost preostale vlage v podlagi lahko ≤ 2,0 CM odstotka.
V okviru protokola preverjanja podlage pri polaganju parketa v omenjenih stanovanjih poleg meritev vsebnosti preostale vlage pogrešamo vsaj nekaj osnovnih in obveznih preskusov podlage na kraju samem, in sicer:
- temperatura podlage (°C):
- temperatura prostora (°C):
- relativna zračna vlaga (%):
- trdnost podlage:
– kompaktnost po prerezu
– slaba površinska obdelava (hrapavost)
– zaprtost površine/cementna skorjica
- poroznost podlage:
- izravnanost podlage:
– nepravilna višina nivelete
- razpokanost površine:
- dilatacije:
– prostorske dilatacijske rege
– robni dilatacijski (zvočnoizolacijski) ločilni trakovi
- čistost podlage:
POLAGANJE PARKETA IN UGOTOVITVE O VZROKIH ZA ODSTOPANJE
Lamelni parket se je, kot smo povedali uvodoma, polagal na cementni estrih z enokomponentnim poliuretanskim lepilom. Parket odstopa od cementnega estriha tako na stiku med lepilom in parketom (slika 8) kot tudi v plasti samega lepila (slika 9). Odstopanje se pojavlja tudi na stiku med cementnim estrihom in lepilom, s tem da lepilo s seboj potegne labilni zgornji film oziroma sloj s površine estriha (slika 10). Na posameznih mestih parket odstopa skupaj z estrihom (slika 5).
Slika 8: Lepo vidno odstopanje parketnic na spoju med lepilom in parketom.
Slika 9: Odstopanje v plasti samega lepila in mehurjenje oziroma ekspandiranje enokomponentnega poliuretanskega lepila.
Slika 10: Parketnica je odtrgana od estriha tako, da je za seboj poleg cementne skorjice (zgornje labilne plasti estriha) potegnila še nekaj bolj grobih zrn kamenega agregata. Dosežen je tudi slab sprijem parketnic z lepilom.
Na posameznih delih po prostoru (slika 11) je lepo vidno, da hrbtna stran parketnic ni dovolj omočena z lepilom, kar je pogoj za kakovostno lepljenje parketa na podlago. Vzroki za to so lahko v nezadostnem nanosu lepila oziroma da se rebra nanesenega lepila stekajo in ne ohranjajo svoje prvotne oblike ali pa lokalne neravne in s tem nenaleganje parketa na plast lepila. Poleg tega se na posameznih parketnicah utrjeno lepilo z lahkoto odstrani od parketa, kar lahko nakazuje na neprimerne klimatske razmere pri polaganju parketa (povišana zračna vlaga, nizka temperatura) oziroma na polaganje parketa na lepilo, ki že reagira – utrjuje in tvori skorjico na površini. Hkrati je v plasti lepila polno zračnih mehurčkov (slika 9), kar lahko kaže, da je bilo pod vplivom visoke zračne vlage oziroma vlage, ki je prehajala iz estriha. Mehurjenje oziroma ekspandiranje se navadno pojavi takrat, ko je sveži nanos lepila izpostavljen čezmerni vlagi oziroma ko je nanos lepila čezmeren. Enokomponentna poliuretanska lepila, pri katerih nastane ta pojav, imajo v takem stanju slabše tehnične lastnosti, predvsem kar zadeva prenašanje natezno-strižnih obremenitev. Uporabljeno enokomponentno poliuretansko lepilo je namenjeno za lepljenje parketa na površine, ki imajo preostalo vlago v podlagi višjo od 2 odstotka, merjeno po karbidni metodi, ob predpostavki, da je količina nanesenega lepila na podlago izdatnejša.
Slika 11: Pomanjkljiva omočenost hrbtne strani parketnic z lepilom.
Kot je razvidno s slike 12, je zgornja plast estriha najverjetneje neprimerne površinske trdnosti. Sama površina estriha pa je na nekaterih območjih dodatno zapolnjena z zelo finim cementno-prašnatim filmom, ki kaže slabše absorpcijske sposobnosti. Ker je lepljenje parketa potekalo z neposrednim nanosom lepila na površino cementnega estriha, brez ustrezne predhodne priprave podlage, ki je nujna in obvezna za kakovostno lepljenje, se je lepilo oprijelo le zgornjega labilnega filma na cementnem estrihu. Tako ni dosežen minimalno potreben oprijem lepila na zdravo stabilno površino cementnega estriha. Hkrati se s takim lepljenjem ne da zagotoviti stoodstotne zapore na podlagah, ki imajo vlago višjo od 2 odstotkov, merjeno po karbidni metodi.
Slika 12: Zapolnjena površina izvedenega estriha s cementno-prašnatim filmom.
Na nekaterih površinah (povečana vsebnost preostale vlage) se je na cementni estrih najverjetneje nanašal reakcijski predpremaz (slika 13). Kot je razvidno, je bil ta nanesen brez ustrezne predhodne priprave podlage, ki je nujno potrebna za zagotovitev ustreznega oprijema.
Vidi se, da je bila površina cementnega estriha dodatno zapolnjena z zelo finim cementno-prašnatim filmom. Pri nanosu reakcijskega predpremaza ta zaradi veliko prahu ni v celoti vezal praha nase, zaradi različnih površinskih napetosti pa so nastali skupki prahu, kar se vidi s slik 13 in 14. Poleg tega je na površini veliko kraterjev navadno pravilne geometrije, katerih nastanek je prav tako povezan z vnosom zelo finih delcev (prahu) v reakcijski predpremaz. Ta zaradi razlik v površinski napetosti oziroma tudi zaradi čezmernega vmešanja zraka v predpremaz med pripravo predpremaza (neprimerna hitrost in vrsta mešala) tvori mehurčke, ki so v začetni fazi v celoti obdani z reakcijskim predpremazom. Ko pa se ta utrjuje, opna poči in na površini nastanejo kraterji pravilne geometrije.
Slika 13: Po vsej verjetnosti se je nanašal reakcijski predpremaz.
Slika 14: Pri nanosu reakcijskega predpremaza ta zaradi veliko prahu ni v celoti vezal praha nase, zaradi različnih površinskih napetosti pa so tako nastali skupki prahu.
Na posameznih mestih je vidno, da nanos lepila ni ustrezen (slika 15). Vzrok za to je lahko v viskoznosti in tiksotropiji lepila. Pri kakovostnih lepilih za parket sta viskoznost in tiksotropija v pravem razmerju. Pri nizko viskoznem (preveč tekočem) lepilu je sloj nanesenega lepila pretanek, kar se vidi v slabem sprijemu parketnic z lepilom (sliki 10 in 16), visoko viskozno lepilo pa ne more prodreti oziroma ne daje dovolj dobrega oprijema na podlago.
Slika 15: Na posameznih mestih nanos lepila ni ustrezen.
Slika 16: Slab sprijem parketnic z lepilom in razlezeni grebeni lepila.
Slaba tiksotropija se kaže v tem, da se lepilo po nanosu z zobato letvico razleze in grebeni nanesenega lepila ne ohranjajo svoje oblike, ampak se razlezejo, ostanejo lahko samo sledi (slika 16). Hrbtne strani parketnic, ki so položene na slabo tiksotropno lepilo, nimajo popolne omočitve z lepilom. To je lahko še posebno problematično, če se polaga parket na neravne podlage.
Odstopanja parketa so tako posledica opisanih medsebojno prepletajočih se dejavnikov. Tem bi se dalo izogniti ob upoštevanju osnovnih zahtev, ki jih predvidevajo standardi, normativi in predvsem dobra gradbena praksa.
PREDLOG SANACIJE CEMENTNIH ESTRIHOV ZA POLAGANJE PARKETA
Predlog sanacije je bil glede na postavljene časovne načrte izvedbe dan že v »Predlogu sanacije cementnih estrihov v pregledanih stanovanjih, kjer ne ustrezajo tlačni in minimalni odtržni trdnosti in/ali so bili poškodovani zaradi odstopanja že položenega lamelnega parketa na objektih stanovanjske soseske«, ki ga je izdelal vodja tehnično-svetovalne službe TKK Srpenica, d. d., predstavništvo Ljubljana.
Poleg tega je treba odpraviti tudi poškodbe, ki so nastale na posameznih mestih zaradi nepravilno vgrajenih instalacij. Tu so zaradi zmanjšanega preseka debeline estrihov (ponekod je le do 2 centimetra prekrivne plasti estriha) zaradi previsoko vgrajenih inštalacij, na kar izvajalec tlakov ni mogel vplivati, nastale razpoke pri krčenju betona zaradi izsuševanja ali pa je ob obremenitvah z delavci ali polagalci parketa prišlo tudi do drobljenja (slika 5). Prav tako je treba odpraviti poškodbe v obliki razpok ali odlomov kosov parketa zaradi zabijanja lesenih zagozd v reže ob zidu pri polaganju parketa (slika 17).
Slika 17: Estrih je poškodovan zaradi zabijanja lesenih zagozd pri polaganju parketa.
SKLEPNE UGOTOVITVE
Glede na navedene rezultate meritev trdnosti in vsebnosti preostale vlage vgrajenih estrihov ter ugotovitve vzrokov za poškodbe parketa v obliki odstopanja od podlage lahko potrdimo, da kakovost preiskanih cementnih estrihov ne ustreza s projektom zahtevanemu trdnostnemu razredu C 16/20, vendar bi bilo možno in bi se moral – ob pravilnem postopku priprave estriha kot podlage za polaganje parketa in ob pravilnem ukrepanju glede na povečano vsebnost preostale vlage, po pravilno opravljenem protokolu ter v skladu s stroko in dobro gradbeno prakso – parket položiti tako, da bi se lahko izognili poškodbam v obliki odstopanja. Povečane strižne trdnosti, ki so povzročile prestriženje in/ali odtrganje parketnic od podlage, so nastale zaradi nezadostne oziroma neustrezne parne ovire, kar bi morala biti naloga plasti lepila za parket (vrsta lepila je bila pravilno izbrana) glede na še vedno visoko oziroma po standardih (DIN 18365, ÖNORM B 2236/1, SIA V 251/1 in SIA 253) nedopustno preostalo vsebnost vlage v estrihu za polaganje parketa.
Naneseno lepilo glede na porabljeno količino in kakovost nanosa ni opravilo funkcije parne ovire, hkrati na nekaterih mestih ni bilo pravilno naneseno, tako da so parketne deščice začele odstopati od lepila za parket.
Večina rezultatov tlačnih trdnosti običajnih cementnih estrihov, ki se preiskujejo na inštitutih v laboratorijih za beton, na vzorcih, odvzetih iz svežega betona ali z odvzemom na kraju samem iz že vgrajenega betona, v praksi dosega vrednosti od 12 do 22 N/mm2 ali od 15 do 18 N/mm2. To kaže, da opisani vgrajeni estrih po kakovosti ne odstopa toliko od povprečnih, vendar še vedno izkazuje nižje trdnosti od običajno dosegljivih. Zato je za doseganje primerne nosilnosti treba ustrezno ukrepati – izboljšati njegove manjkajoče trdnostne značilnosti. Tlačne trdnosti vzorcev estriha, ki jih je odvzel ZAG, so nekoliko nižje tudi zato, ker so bili vzorci odvzeti ob prostih robovih in na vogalih, da se estrihi ne bi bolj poškodovali. Iz preiskav in prakse je namreč znano, da so betoni cementnih estrihov, predvsem zaradi svoje zemeljsko vlažne konsistence v svežem stanju, ob prostih robovih in na vogalih precej manj zgoščeni (kompaktirani) in zato na teh mestih kažejo veliko nižje tlačne, s tem pa tudi druge trdnosti.
To strokovno mnenje velja le za estrihe na kraju odvzema vzorcev in na območju poškodb parketa z odstopanjem parketnic.
Zdeslav Jamšek, univ. dipl. inž. grad.
