Pred vstopom v Evropsko unijo smo morali uskladiti tehnično zakonodajo z evropsko. Zakaj polagalci podov kljub temu še vedno nimajo novih pravilnikov in ustreznih standardov?
Najprej bom pojasnila, kako je z našo tehnično zakonodajo. Del slovenske tehnične zakonodaje na tako imenovanem harmoniziranem področju smo morali že pred vstopom v Evropsko unijo povsem uskladiti z evropsko zakonodajo. Direktive na harmoniziranem področju smo prevzeli tako rekoč brez vnašanja nacionalnih posebnosti.
Emilija Bratož
Zakonodaje na tako imenovanem neharmoniziranem področju pa ni obvezno povsem uskladiti z evropsko. Pri uvajanju tega dela evropske zakonodaje lahko država članica EU na nacionalni ravni uveljavlja nekatere posebnosti, ki pa morajo dosegati merila, predvidena z evropsko zakonodajo, lahko jih kvečjemu presegajo. V ta neusklajeni del sodijo tudi zaključna dela v gradbeništvu (teracerska, kamnoseška, mavčarska, pleskarska, roletarska, steklarska in druga dela). Žal se na tem področju še vedno uporablja pravilnik o tehničnih normativih za projektiranje in izvajanje zaključnih del v gradbeništvu iz leta 1990, ki je del še nespremenjene zakonodaje nekdanje Jugoslavije.
S standardi je podobno kot z zakonodajo. Za nekatera področja so že oblikovani na evropski ravni – to so standardi z oznako EN – in smo jih že vpeljali v svojo nacionalno standardizacijo (SIST EN), za nekatera področja pa evropskih standardov še ni, med njimi tudi za večji del zaključnih del v gradbeništvu. Tudi v nekaterih drugih evropskih državah so uveljavljeni nacionalni standardi, denimo v Nemčiji standardi DIN, ki jih pogosto prostovoljno uporabljajo tudi v drugih državah. Gotovo se bo tudi za zaključna dela v gradbeništvu v prihodnje oblikoval skupen sistem standardov na evropski ravni, pri čemer bodo morale države svoje nacionalne standarde, ki bodo v nasprotju z novosprejetimi evropskimi, umakniti oziroma razveljaviti.
Standarde DIN precej uporabljamo tudi pri nas, veljajo pa še JUS.
JUS so bili naši prejšnji nacionalni standardi. Po vzpostavitvi slovenskega standardizacijskega sistema je Zakon o standardizaciji iz leta 1991 podaljševal veljavnost predpisov do sprejetja novih. Na podlagi novejšega Zakona o standardizaciji iz leta 1995 pa so 31. decembra 1995 nehali veljati le vsi do takrat v Uradnem listu SFRJ objavljeni, za uporabo v celoti ali delno obvezni jugoslovanski standardi (JUS) na posameznih področjih, razen tistih, ki jih citirajo pravilniki o tehničnih normativih. Veljavnost predpisov nekdanje SFRJ do izdaje novih podaljšuje tudi Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti. Zato med drugim Pravilnik o tehničnih normativih za projektiranje in izvajanje zaključnih del v gradbeništvu še vedno velja, prav tako še vedno veljajo oziroma so obvezni za uporabo JUS, čeprav smo vstopili v EU. Standardi iz drugih držav, kot so DIN, se pri nas lahko uporabljajo samo, če niso v nasprotju z JUS ali zdaj SIST in če z njimi dosežemo nadgradnjo zdajšnjih standardov.
Mar niso ti jugoslovanski standardi že zastareli?
Vem, da imajo strokovnjaki, predvsem parketarji, o tem veliko pomislekov, saj se v praksi izkaže, da so nekatere določbe JUS zastarele in normativi niso približani sedanjim možnostim polaganja parketa. Stanje tehnike se je namreč v zadnjem desetletju zelo spremenilo in standardi s tega vidika ne sledijo razvoju. Spremeniti bi se morala denimo toleranca pri ravnosti tal oziroma dopustna vlažnost podlage, saj strokovnjaki zatrjujejo, da priprava tal po pravilih JUS ne zadošča več zahtevam sodobne, kakovostne izvedbe polaganja talnih oblog. Zato so predvsem polagalci parketa v neugodnem položaju – med dvema ognjema: na eni strani so določbe standardov, ki jih upoštevajo izvajalci predhodnih zidarskih del in niso sprejemljivi, ter na drugi strani zahteve naročnikov, ki želijo kakovostno in hitro storitev, ne glede na okoliščine. Parketarji so čedalje bolj usposobljeni in seznanjeni z novimi zakonitostmi, svojo storitev želijo opraviti kakovostno, vendar jim to včasih preprečujejo prav določbe starih pravilnikov.
In kako bomo prišli do novih standardov?
V evropskem prostoru se standardi oblikujejo najprej na evropski ravni (pri CEN) in se šele najpozneje šest mesecev po njihovi objavi uvedejo v posamezne države na nacionalni ravni. Ker za zaključna dela v gradbeništvu še ni evropskih standardov, imajo naši strokovnjaki, ki sodelujejo v ustreznih slovenskih tehničnih odborih, priložnost, da pravočasno predstavijo svoje predloge in sodelujejo pri njihovem nastajanju. Če bodo nacionalne pripombe k predlogom evropskih standardov posredovali dovolj zgodaj, bo pozneje manj vsebinskih dilem pri sprejemanju dokumentov v nacionalni standardizacijski sistem.
Kdo je pri nas pristojen za pripravo novega Pravilnika o tehničnih normativih za projektiranje in izvajanje zaključnih del v gradbeništvu?
Pristojnosti pri gradbeni zakonodaji so razdeljene na dva dela: za gradbene proizvode je odgovorno in pristojno ministrstvo za gospodarstvo, za graditev in vgradnjo teh proizvodov ter tehnične normative za izvajanje zaključnih in vzdrževalnih gradbenih del pa ministrstvo za okolje in prostor. Torej mora to pripraviti nove predpise za zaključna dela v gradbeništvu. Žal še ne kaže, da bi bil osnutek pravilnika kmalu v razpravi, saj na ministrstvu predvidevajo, da bo sprememba celostna, a šele čez dve leti ali pozneje.
Poudarila bi, da je bil omenjeni pravilnik sicer revidiran oziroma so bili spremenjeni nekateri členi na podlagi novih predpisov o zvočni in toplotni zaščiti ter učinkoviti rabi energije v stavbah, v delu, ki se nanaša na polaganje podov in druga zaključna izvedbena dela, pa je ostal nespremenjen.
Na Obrtni zbornici Slovenije si prizadevate, da bi to področje ustrezno uredili.
Področje seveda spremljamo, vendar mi ne oblikujemo zakonodaje. Kot sem omenila, je za to pristojno ministrstvo za okolje in prostor. Na OZS podpiramo samostojne podjetnike in obrtnike tako, da jih obveščamo o zahtevah zakonodaje, pomagamo krepiti kakovost storitev, poskušamo opozarjati na zahteve in pristojnosti inšpektorjev ter pripravljalcem dajemo strokovne utemeljitve in pripombe k določbam zakonov in predpisov pred dokončnim sprejetjem. Menim, da ni dobro postavljati zelo visokih zakonskih zahtev, ki jih je težko doseči. Bolje je, če regulativa predpisuje splošno raven, proizvajalci in izvajalci pa si jo prizadevajo preseči. Tudi evropska zakonodaja v tem pogledu predpisuje le minimalne zahteve.
Pripravljate publikacijo, ki bo predstavila smernice za polagalce podov. Kaj bo zajemala?
Publikacijo, nekakšen priročnik za polagalce podov, pripravljamo prav zaradi prehodnega obdobja, ker na tem področju naša zakonodaja še ni usklajena z evropsko. Sodelujemo tako z akademskimi strokovnjaki kot z odborom za polagalce podov pri sekciji lesnih strok OZS, v katerem se združujejo izvajalci.
Priročnik bo sestavljen iz treh tematskih delov. V prvem bo opredeljeno trenutno stanje zakonodaje in tehničnih normativov, dodana navodila za izvajanje in opredeljeni standardi, ki zdaj veljajo na tem področju. Tretji del bo obravnaval pogodbe s strankami, dogovore in komunikacijo. Ta je pomembna predvsem zato, ker z ustreznim dogovorom s strankami ter primernim odnosom precej zmanjšamo število pritožb in morebitnih sporov. Primerno je, da se polagalci podov s strankami vnaprej temeljito pogovorijo o pričakovani kakovosti, namesto da šele po opravljeni storitvi rešujejo zaplete. V priročniku bodo navedeni poglavitni elementi pogodbe in nasveti za sklepanje pogodb – od kakovosti parketa, dobave in roka izdelave do meril, zahtev naročnika, zavarovanj obrtnikov … Smiselno je izdelati določene meritve pred izvedbo del ter napisati tudi zapisnik ob predaji med izvajalcem in naročnikom. Če so dogovori jasni in temeljiti, je veliko manj zapletov, stranke pa so z zadevo vnaprej seznanjene in ozaveščene.
Številni polagalci podov doživljajo pisanje pogodb kot odvečno birokratsko delo, saj ga niso vajeni.
Da. Obrtniki si pogosto želijo hitro pridobiti posel in ga prav tako hitro in kakovostno opraviti, da nadaljujejo delo v svojem »ritmu«. Dogovarjanje, usklajevanje, priprava pogodb terjajo čas, pozornost … Navadno nimajo dodatnega zaposlenega, ki bi se ukvarjal le s tem, zato velikokrat odnos z naročnikom prepustijo spontanosti. Če pa se pozneje kdo pritoži, je brez pogodbe zelo težko ugotavljati in dokazovati, kdo ni bil dovolj jasen ter katera merila so izpolnjena in katera ne.
Povzemiva še prva dva dela priročnika.
Kot sem že omenila, v uvodnem delu predstavljamo sedanje stanje zakonodaje za zaključna dela v gradbeništvu, pojasnjujemo obveznosti uporabe standardov, posredujemo podatke o zdajšnjih slovenskih standardih za lesno tehnologijo, talne obloge in zaključna dela.
V drugem delu obravnavamo izvedbeno oziroma tehnično raven, denimo pripravljalna dela, ki jih opravijo drugi obrtniki (priprava tal, ravnost in vlažnost tal …), in aktivnosti pred prevzemom izvajalskih del. Pri tem je smiselno, da parketar naredi zapis, kakšno je stanje na objektu, ko sprejema delo, in opozori na morebitne neustrezne okoliščine. Če meni, da zaradi slabo pripravljene podlage ne more kakovostno položiti parketa, naj ne začne del in naročnika opozori, kakšne so lahko posledice.
Tako obrtniki kot naročniki se včasih premalo zavedajo, da si je za kakovostno storitev treba vzeti čas. Ugotavljamo, da so polagalci talnih oblog strokovno dobro usposobljeni, težave največkrat nastanejo zaradi slabe komunikacije z naročnikom. Če namreč naročniku vnaprej natančno pojasnimo možnosti izvedbe in vplive na kakovostno opravljanje storitev ter se pogovorimo o njegovih željah, bomo lahko izpolnili obojestranska pričakovanja. Nezadovoljen je tisti naročnik, ki je imel prevelika ali nerealna pričakovanja.
Res je tudi, da smo naročniki postali zelo zahtevni, včasih celo prezahtevni glede tehničnih zahtev, ki jih strokovno niti dobro ne poznamo. Radi bi imeli najvišjo kakovost za čim manj vloženega denarja in čim več popustov. Zato je pomembno okrepiti kulturo dialoga med izvajalci in naročniki ter plačilno disciplino. Priročnik ne bo namenjen le parketarjem, ki že opravljajo to dejavnost, temveč bo koristen pripomoček tudi tistim, ki se šele odločajo za ta poklic.
Ali za polagalce podov pripravljate tudi izobraževanja o tem, kako delati z naročniki?
Od lanskega septembra imamo res bogato ponudbo izobraževanj, posvetov in delavnic. V medijih smo sicer objavljali možnosti in novosti, posredovali informacije o tem, kakšna svetovanja ponujamo, a so nas doslej obrtniki premalo opazili. Mislim, da jih bomo postopoma z možnostmi in ponudbo vendarle dosegli ter jih spodbudili k sodelovanju. Strokovno podporo ponujamo tudi prek revije Obrtnik, spletne strani OZS in svetovalnih forumov. Vedno pa se poskušamo vživeti v njihov položaj ter jim tudi osebno svetovati in pomagati.
Najprej bom pojasnila, kako je z našo tehnično zakonodajo. Del slovenske tehnične zakonodaje na tako imenovanem harmoniziranem področju smo morali že pred vstopom v Evropsko unijo povsem uskladiti z evropsko zakonodajo. Direktive na harmoniziranem področju smo prevzeli tako rekoč brez vnašanja nacionalnih posebnosti.
Emilija Bratož
S standardi je podobno kot z zakonodajo. Za nekatera področja so že oblikovani na evropski ravni – to so standardi z oznako EN – in smo jih že vpeljali v svojo nacionalno standardizacijo (SIST EN), za nekatera področja pa evropskih standardov še ni, med njimi tudi za večji del zaključnih del v gradbeništvu. Tudi v nekaterih drugih evropskih državah so uveljavljeni nacionalni standardi, denimo v Nemčiji standardi DIN, ki jih pogosto prostovoljno uporabljajo tudi v drugih državah. Gotovo se bo tudi za zaključna dela v gradbeništvu v prihodnje oblikoval skupen sistem standardov na evropski ravni, pri čemer bodo morale države svoje nacionalne standarde, ki bodo v nasprotju z novosprejetimi evropskimi, umakniti oziroma razveljaviti.
Standarde DIN precej uporabljamo tudi pri nas, veljajo pa še JUS.
JUS so bili naši prejšnji nacionalni standardi. Po vzpostavitvi slovenskega standardizacijskega sistema je Zakon o standardizaciji iz leta 1991 podaljševal veljavnost predpisov do sprejetja novih. Na podlagi novejšega Zakona o standardizaciji iz leta 1995 pa so 31. decembra 1995 nehali veljati le vsi do takrat v Uradnem listu SFRJ objavljeni, za uporabo v celoti ali delno obvezni jugoslovanski standardi (JUS) na posameznih področjih, razen tistih, ki jih citirajo pravilniki o tehničnih normativih. Veljavnost predpisov nekdanje SFRJ do izdaje novih podaljšuje tudi Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti. Zato med drugim Pravilnik o tehničnih normativih za projektiranje in izvajanje zaključnih del v gradbeništvu še vedno velja, prav tako še vedno veljajo oziroma so obvezni za uporabo JUS, čeprav smo vstopili v EU. Standardi iz drugih držav, kot so DIN, se pri nas lahko uporabljajo samo, če niso v nasprotju z JUS ali zdaj SIST in če z njimi dosežemo nadgradnjo zdajšnjih standardov.
Mar niso ti jugoslovanski standardi že zastareli?
Vem, da imajo strokovnjaki, predvsem parketarji, o tem veliko pomislekov, saj se v praksi izkaže, da so nekatere določbe JUS zastarele in normativi niso približani sedanjim možnostim polaganja parketa. Stanje tehnike se je namreč v zadnjem desetletju zelo spremenilo in standardi s tega vidika ne sledijo razvoju. Spremeniti bi se morala denimo toleranca pri ravnosti tal oziroma dopustna vlažnost podlage, saj strokovnjaki zatrjujejo, da priprava tal po pravilih JUS ne zadošča več zahtevam sodobne, kakovostne izvedbe polaganja talnih oblog. Zato so predvsem polagalci parketa v neugodnem položaju – med dvema ognjema: na eni strani so določbe standardov, ki jih upoštevajo izvajalci predhodnih zidarskih del in niso sprejemljivi, ter na drugi strani zahteve naročnikov, ki želijo kakovostno in hitro storitev, ne glede na okoliščine. Parketarji so čedalje bolj usposobljeni in seznanjeni z novimi zakonitostmi, svojo storitev želijo opraviti kakovostno, vendar jim to včasih preprečujejo prav določbe starih pravilnikov.
In kako bomo prišli do novih standardov?
V evropskem prostoru se standardi oblikujejo najprej na evropski ravni (pri CEN) in se šele najpozneje šest mesecev po njihovi objavi uvedejo v posamezne države na nacionalni ravni. Ker za zaključna dela v gradbeništvu še ni evropskih standardov, imajo naši strokovnjaki, ki sodelujejo v ustreznih slovenskih tehničnih odborih, priložnost, da pravočasno predstavijo svoje predloge in sodelujejo pri njihovem nastajanju. Če bodo nacionalne pripombe k predlogom evropskih standardov posredovali dovolj zgodaj, bo pozneje manj vsebinskih dilem pri sprejemanju dokumentov v nacionalni standardizacijski sistem.
Kdo je pri nas pristojen za pripravo novega Pravilnika o tehničnih normativih za projektiranje in izvajanje zaključnih del v gradbeništvu?
Pristojnosti pri gradbeni zakonodaji so razdeljene na dva dela: za gradbene proizvode je odgovorno in pristojno ministrstvo za gospodarstvo, za graditev in vgradnjo teh proizvodov ter tehnične normative za izvajanje zaključnih in vzdrževalnih gradbenih del pa ministrstvo za okolje in prostor. Torej mora to pripraviti nove predpise za zaključna dela v gradbeništvu. Žal še ne kaže, da bi bil osnutek pravilnika kmalu v razpravi, saj na ministrstvu predvidevajo, da bo sprememba celostna, a šele čez dve leti ali pozneje.
Poudarila bi, da je bil omenjeni pravilnik sicer revidiran oziroma so bili spremenjeni nekateri členi na podlagi novih predpisov o zvočni in toplotni zaščiti ter učinkoviti rabi energije v stavbah, v delu, ki se nanaša na polaganje podov in druga zaključna izvedbena dela, pa je ostal nespremenjen.
Na Obrtni zbornici Slovenije si prizadevate, da bi to področje ustrezno uredili.
Področje seveda spremljamo, vendar mi ne oblikujemo zakonodaje. Kot sem omenila, je za to pristojno ministrstvo za okolje in prostor. Na OZS podpiramo samostojne podjetnike in obrtnike tako, da jih obveščamo o zahtevah zakonodaje, pomagamo krepiti kakovost storitev, poskušamo opozarjati na zahteve in pristojnosti inšpektorjev ter pripravljalcem dajemo strokovne utemeljitve in pripombe k določbam zakonov in predpisov pred dokončnim sprejetjem. Menim, da ni dobro postavljati zelo visokih zakonskih zahtev, ki jih je težko doseči. Bolje je, če regulativa predpisuje splošno raven, proizvajalci in izvajalci pa si jo prizadevajo preseči. Tudi evropska zakonodaja v tem pogledu predpisuje le minimalne zahteve.
Pripravljate publikacijo, ki bo predstavila smernice za polagalce podov. Kaj bo zajemala?
Publikacijo, nekakšen priročnik za polagalce podov, pripravljamo prav zaradi prehodnega obdobja, ker na tem področju naša zakonodaja še ni usklajena z evropsko. Sodelujemo tako z akademskimi strokovnjaki kot z odborom za polagalce podov pri sekciji lesnih strok OZS, v katerem se združujejo izvajalci.
Priročnik bo sestavljen iz treh tematskih delov. V prvem bo opredeljeno trenutno stanje zakonodaje in tehničnih normativov, dodana navodila za izvajanje in opredeljeni standardi, ki zdaj veljajo na tem področju. Tretji del bo obravnaval pogodbe s strankami, dogovore in komunikacijo. Ta je pomembna predvsem zato, ker z ustreznim dogovorom s strankami ter primernim odnosom precej zmanjšamo število pritožb in morebitnih sporov. Primerno je, da se polagalci podov s strankami vnaprej temeljito pogovorijo o pričakovani kakovosti, namesto da šele po opravljeni storitvi rešujejo zaplete. V priročniku bodo navedeni poglavitni elementi pogodbe in nasveti za sklepanje pogodb – od kakovosti parketa, dobave in roka izdelave do meril, zahtev naročnika, zavarovanj obrtnikov … Smiselno je izdelati določene meritve pred izvedbo del ter napisati tudi zapisnik ob predaji med izvajalcem in naročnikom. Če so dogovori jasni in temeljiti, je veliko manj zapletov, stranke pa so z zadevo vnaprej seznanjene in ozaveščene.
Številni polagalci podov doživljajo pisanje pogodb kot odvečno birokratsko delo, saj ga niso vajeni.
Da. Obrtniki si pogosto želijo hitro pridobiti posel in ga prav tako hitro in kakovostno opraviti, da nadaljujejo delo v svojem »ritmu«. Dogovarjanje, usklajevanje, priprava pogodb terjajo čas, pozornost … Navadno nimajo dodatnega zaposlenega, ki bi se ukvarjal le s tem, zato velikokrat odnos z naročnikom prepustijo spontanosti. Če pa se pozneje kdo pritoži, je brez pogodbe zelo težko ugotavljati in dokazovati, kdo ni bil dovolj jasen ter katera merila so izpolnjena in katera ne.
Povzemiva še prva dva dela priročnika.
Kot sem že omenila, v uvodnem delu predstavljamo sedanje stanje zakonodaje za zaključna dela v gradbeništvu, pojasnjujemo obveznosti uporabe standardov, posredujemo podatke o zdajšnjih slovenskih standardih za lesno tehnologijo, talne obloge in zaključna dela.
V drugem delu obravnavamo izvedbeno oziroma tehnično raven, denimo pripravljalna dela, ki jih opravijo drugi obrtniki (priprava tal, ravnost in vlažnost tal …), in aktivnosti pred prevzemom izvajalskih del. Pri tem je smiselno, da parketar naredi zapis, kakšno je stanje na objektu, ko sprejema delo, in opozori na morebitne neustrezne okoliščine. Če meni, da zaradi slabo pripravljene podlage ne more kakovostno položiti parketa, naj ne začne del in naročnika opozori, kakšne so lahko posledice.
Tako obrtniki kot naročniki se včasih premalo zavedajo, da si je za kakovostno storitev treba vzeti čas. Ugotavljamo, da so polagalci talnih oblog strokovno dobro usposobljeni, težave največkrat nastanejo zaradi slabe komunikacije z naročnikom. Če namreč naročniku vnaprej natančno pojasnimo možnosti izvedbe in vplive na kakovostno opravljanje storitev ter se pogovorimo o njegovih željah, bomo lahko izpolnili obojestranska pričakovanja. Nezadovoljen je tisti naročnik, ki je imel prevelika ali nerealna pričakovanja.
Res je tudi, da smo naročniki postali zelo zahtevni, včasih celo prezahtevni glede tehničnih zahtev, ki jih strokovno niti dobro ne poznamo. Radi bi imeli najvišjo kakovost za čim manj vloženega denarja in čim več popustov. Zato je pomembno okrepiti kulturo dialoga med izvajalci in naročniki ter plačilno disciplino. Priročnik ne bo namenjen le parketarjem, ki že opravljajo to dejavnost, temveč bo koristen pripomoček tudi tistim, ki se šele odločajo za ta poklic.
Ali za polagalce podov pripravljate tudi izobraževanja o tem, kako delati z naročniki?
Od lanskega septembra imamo res bogato ponudbo izobraževanj, posvetov in delavnic. V medijih smo sicer objavljali možnosti in novosti, posredovali informacije o tem, kakšna svetovanja ponujamo, a so nas doslej obrtniki premalo opazili. Mislim, da jih bomo postopoma z možnostmi in ponudbo vendarle dosegli ter jih spodbudili k sodelovanju. Strokovno podporo ponujamo tudi prek revije Obrtnik, spletne strani OZS in svetovalnih forumov. Vedno pa se poskušamo vživeti v njihov položaj ter jim tudi osebno svetovati in pomagati.
Po definiciji je standard dokument, ki navaja splošna in večkrat uporabna pravila, navodila ali značilnosti izdelkov, storitev ali z njimi povezanih procesov in proizvodnih postopkov. Za vzpostavitev, vodenje in vzdrževanje nacionalnega sistema standardizacije je pri nas odgovoren Slovenski inštitut za standardizacijo (SIST). Standardi so za uporabo prostovoljni, obvezni postanejo le ob sklicevanju nanje v tehničnih predpisih. Upoštevanje določb predpisov pa je zavezujoče.
