Zakon o varnosti in zdravju pri delu prinaša na področje varovanja zdravja delavcev in v dejavnost medicine dela številne novosti. Zdravniki, specialisti medicine dela, prometa in športa so jih že dolgo težko pričakovali.

Po sprejetju nove zdravstvene zakonodaje leta 1992 (zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter zakona o zdravstveni dejavnosti) so nastale velike spremembe na vseh področjih zdravstvene dejavnosti ter močno zaposlile politike in vodstvene kadre v zdravstvu. Štiri poglavitne spremembe so bile:

Vse te novosti so precej, predvsem posredno, vplivale tudi na dejavnost medicine dela, prometa in športa (MDPŠ). Med drugim je bila na primer v celoti izpuščena iz sistema zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da morajo v vse dejavnosti in storitve, usmerjene v vzdrževanje zdravja delavcev, vlagati delodajalci posebej, z neposrednim plačevanjem pooblaščenemu zdravniku in njegovemu timu. Pravica do opravljanja zasebne prakse je le malo vplivala na dejavnost MDPŠ, velik vpliv pa je imela uvedba izbranega zdravnika.

 

V preteklosti se je dogajalo, da so imeli delavci dve ali celo več zdravstvenih kartotek: eno pri zdravniku v obratni ambulanti, drugo pri zdravniku v kraju bivanja ali bližnjem zdravstvenem domu. ZZZS je želel natančne podatke o tem, katere zdravnike obiskujejo zavarovanci, zaradi sklepanja pogodb s splošnimi zdravniki, ki jih še vedno plačuje večinoma po glavarini. Zato so predpisali, da mora imeti vsak zavarovanec svojega osebnega zdravnika, zobozdravnika, ginekologa, pediatra …

Delavci so si svoje zdravnike lahko izbrali kjerkoli, zaradi česar so se s svojimi kartotekami razpršili k številnim zdravnikom. Veliko obratnih ambulant je bilo odpravljenih (od 200 jih je ostalo le še 16) in postalo je tako rekoč nemogoče spremljati zdravje skupin delavcev v enotah MDPŠ. To je posebna težava pri ocenjevanju zmanjšane začasne (bolniški dopust) ali trajne nezmožnosti (invalidnosti) za delo, saj izbrani (splošni) zdravniki velikokrat malo vedo o delovnih mestih oziroma delu, ki ga njihovi varovanci opravljajo, zato težko sodelujejo pri hitrejšem vračanju delavcev na delovno mesto.

 

Kakšne novosti prinaša zakon o varnosti in zdravju pri delu v organizacijskem pomenu?

 

Zdravniki, specialisti MDPŠ smo ta zakon težko čakali, ker v našo dejavnost prinaša red, najprej z uvedbo »pooblaščenega zdravnika«, ki mu delodajalec zaupa opravljanje strokovnih nalog zdravstvenega varstva pri delu. S posebno pogodbo delodajalec zdravniku naloži odgovornost, da bo po najsodobnejših merilih stroke in v skladu z zakonskimi podlagami kar najbolje skrbel za zdravje delavcev, ki mu bodo zaupani. S tem bo povečeval njihovo produktivnost in zniževal stroške zdravljenja oziroma plačevanja nadomestil zaradi začasne ali trajne nezmožnosti za delo.

Vloga delodajalcev je v tej navezi zelo pomembna. Svoje pomočnike in sodelavce iz vrst zdravnikov si bodo morali izbrati tako, da bodo zagotavljali primerno raven skrbi za delavce in jim znali svetovati pri vseh vprašanjih, ki se nanašajo na zdravje pri delu.

 

 

Preventivni zdravstveni pregledi so le desetina vseh nalog, ki bi jih moral opravljati pooblaščeni zdravnik v podjetju. Dvajseti člen zakona pooblaščenim zdravnikom nalaga še številne druge naloge.

 

Prva je sodelovanje pri ocenjevanju tveganja na delovnem mestu v delovnem okolju. Za izpolnjevanje te naloge se zdravniki pripravljajo med specializacijo iz medicine dela, prometa in športa, vendar so jo lahko do zdaj le malokrat izvajali v praksi. Povsem jasno je, da pooblaščeni zdravnik ne bo mogel opravljati nobene od nadaljnjih nalog, če ne bo poznal delovnih mest in njihovih glavnih značilnosti ter predvsem obremenitev, ki vplivajo na zdravje delavcev.

 

Pooblaščeni zdravnik mora tudi seznanjati delavce s tveganji, ki so povezana z njihovim delom na delovnem mestu, ter opravljati naloge zdravstvene vzgoje delavcev, ugotavljati in proučevati vzroke za nastanek poklicnih bolezni in bolezni v zvezi z delom, opravljati preventivne zdravstvene preglede delavcev v skladu s posebnimi predpisi, izvajati zdravstveno varstvo poklicno obolelih delavcev, organizirati prvo pomoč, reševanje in evakuacijo pri poškodbah pri delu in kolektivnih nezgodah, ugotavljati vzroke za nastanek invalidnosti ter predlagati ukrepe za njihovo obvladovanje oziroma preprečevanje. Prav tako sodeluje v procesu poklicne rehabilitacije in svetuje pri izbiri drugega ustreznega dela, delodajalcu predlaga ukrepe za utrjevanje zdravja delavcev, ki so pri delu izpostavljeni večjim nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare, svetuje delodajalcu glede poteka delovnega procesa, vodi evidence in zbira podatke v skladu s posebnimi predpisi.

 

 

Poklicne bolezni so bolezni, povzročene z neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih razmer na delovnem mestu ali pri delu, ki sodi v neposreden okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan, in so na seznamu poklicnih bolezni. Bolezni v zvezi z delom pa so tiste, katerih nastanek lahko pojasnimo z obremenitvami in škodljivostmi na delovnem mestu, pa tudi z nekaterimi obremenitvami delavcev zunaj delovnega mesta. Nanje lahko bolj vplivajo tudi delavčeve življenjske navade in posebne lastnosti. Te bolezni niso na seznamu poklicnih bolezni (nimajo pravne podlage).

 

Delavca, pri katerem ugotovijo poklicno bolezen, je treba prerazporediti na drugo delovno mesto. Vedno pa je treba razmišljati, kako bi uredili delovno mesto, kjer se je pojavila bolezen, da se ne bi ponovila pri drugem delavcu – in to je zdravljenje delovnega mesta, pri katerem se mora pooblaščeni zdravnik intenzivno vključevati skupaj z varnostnim inženirjem in sodelavci tehničnih strok.

 

Pooblaščeni zdravnik lahko že na podlagi ocene tveganja posumi, da bi lahko na nekem delovnem mestu nastale poklicne bolezni, in je na to možnost pri načrtovanju obdobnih preventivnih pregledov posebej pozoren.

 

Tudi če pri delavcu ugotovimo bolezen v zvezi z delom, pomeni, da moramo preprečiti poslabševanje njegovega zdravja zaradi razmer na delovnem mestu. Tipična bolezen v zvezi z delom je bolečina v križu. Pri tem bolezenskem stanju se bolečina pojavi postopoma, najhujša je zjutraj, ko bolnik vstane iz postelje oziroma mu bolečina ne da spati. Ta bolečina lahko nastopa le v nekaterih položajih ali pri nekaterih gibih. Takih težav, ki nastajajo postopoma, se poslabšujejo in na koncu pripeljejo delavca k zdravniku, je največ. To so obolenja hrbtenice, ki so lahko povezana z obremenitvami na delovnem mestu, vendar pa izredno težko dokažemo, da pri njihovem nastanku niso soudeleženi še drugi dejavniki tveganja, na primer genska nagnjenost, dejavnost (oziroma nedejavnost) v prostem času, kajenje in še bi lahko naštevali. Če bi vsa ta stanja priznali kot poklicno bolezen, bi to za državo pomenilo izredno veliko ekonomsko obremenitev, ki bi jo težko zmogla. To pa seveda ne pomeni, da se na te bolezni ni treba odzvati.

 

 

Uspešnost lahko merimo z nekaterimi kazalniki zdravja delavcev, kot so bolniški dopust, poškodbe pri delu, poklicne bolezni in invalidske upokojitve.

Zdravniki smo usposobljeni, da naredimo oceno zdravstvenega stanja skupine delavcev v podjetju. Na ravni podjetja lahko analizo pripravimo s podatki iz ankete, v kateri delavce povprašamo o njihovem zdravstvenem počutju in zadovoljstvu na delovnem mestu.

 

Podatki o bolniškem dopustu in poškodbah pri delu so na voljo na republiški ravni, tudi po gospodarskih dejavnostih. Rezultate v podjetju lahko primerjamo s podatki v njegovi gospodarski dejavnosti ali vsej državi.

 

 

Zakon jim predvsem zagotavlja varno in zdravo delo ter nalaga delodajalcu, da, kadar je treba, za zagotavljanje takih razmer najame strokovnjake. Zaposleni mora vedeti, kako ravnati ob različnih napakah, nezgodah.
 
Delodajalec mora svoje zaposlene poučiti o varnem delu pred nastopom tega dela in jih stalno obveščati o morebitnih novostih. Če recimo uvede nov proces dela ali novo snov v proizvodnjo, mora o morebitnih škodljivih učinkih natančno poučiti zaposlene in jim tudi ponuditi ustrezno zaščito. Z delavci naj bi se dogovoril tudi o vseh spremembah v organizaciji dela ter tako dosegel njihovo soglasje in boljše sodelovanje.

 

Zakon še predvideva, da ima vsaka skupina delavcev med sabo tudi nekoga, ki je še posebej odgovoren za varnost in zdravje pri delu. Gre za delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu, ki ga morajo delavci izbrati sami in opozarja delodajalca na težave. Delavski zaupnik ima pravico do udeležbe na vsakem inšpekcijskem pregledu, kadar meni, da delodajalec ni zagotovil ustreznih delovnih razmer. Delodajalec pa mora delavskega zaupnika obvestiti o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda.

 

 

Vloga delodajalcev v podjetju je ključnega pomena. S podpisom izjave o varnosti se zavežejo, da bodo izvajali program izboljševanja delovnih razmer z odpravljanjem obremenitev in škodljivosti. Poleg tega je treba razmišljati tudi o delavcem prijazni organizaciji dela in ustvarjanju dobrih medsebojnih odnosov med delavci in njihovimi nadrejenimi. Delavcem je treba zagotoviti občutek, da je njihovo delo pomembno, da pomembno pripomorejo k uspešnosti podjetja, in jih tako motivirati. Prav spodbudo za delo v številnih raziskavah postavljajo na prvo mesto pri zmanjševanju števila dni bolniškega dopusta.