Eden od glavnih ciljev Evropske unije je oblikovanje enotnega notranjega trga in s tem odstranitev ovir pri trgovanju. To pomeni, da morajo biti odpravljeni vsi nacionalni ukrepi in zahteve, ki bi lahko onemogočali prost pretok blaga, kar zadeva zakonodajo pa, da se morajo zakon in podzakonski akti izvajati tako, da so prilagojeni skupnim zahtevam. Za uresničevanje teh zahtev evropska zakonodaja vsebuje predpise, direktive, odločbe in priporočila. Gradbeni izdelek v tem okviru pomeni katerikoli proizvod, ki je bil narejen za trajno vgraditev v gradbeni objekt, tako v objekt visokih kot nizkih gradenj in posebne konstrukcije. Ker po svojem obsegu in zahtevnosti odstopajo od preostalih področij, je bila izdana posebna direktiva o gradbenih proizvodih. Direktiva temelji na harmonizaciji, ki je omejena le na bistvene zahteve. Samo izdelki, ki izpolnjujejo te zahteve, imajo možnost prostega pretoka blaga. Za izdelke, narejene po harmoniziranih standardih, velja domneva o skladnosti z ustreznimi bistvenimi zahtevami. Posebnost pri gradbenih proizvodih je v tem, da se bistvene zahteve nanašajo na objekte, in ne neposredno na omenjene izdelke, in da direktiva o gradbenih proizvodih ne obravnava njihove vgradnje v objekte. Tako je uporaba harmoniziranih standardov in drugih tehničnih specifikacij še vedno prostovoljna. Proizvajalci si lahko izberejo katerokoli tehnično rešitev, ki jim zagotavlja izpolnjevanje bistvenih zahtev.

Zakonodaja pa mora zagotavljati, da so lahko gradbeni izdelki dani v promet oziroma uporabo le takrat, kadar ob pravilni vgradnji, vzdrževanju in uporabi za predvidene namene ne ogrožajo varnosti in zdravja oseb oziroma drugih javnih interesov. Gradbeni izdelki morajo imeti takšne lastnosti, da objekti, v katere so vgrajeni, skozi vso ekonomsko sprejemljivo dobo in ob delovanju vnaprej predvidenih vplivov izpolnjujejo šest bistvenih zahtev. To so mehanska trdnost in stabilnost, varnost pred požarom, higienska, zdravstvena zaščita in varovanje okolja, varnost pri uporabi, zaščita pred hrupom ter varčevanje z energijo in ohranjanje toplote. V ta namen mora biti v zakonodajo pravilno vgrajena tudi funkcija nadzora na trgu.

Za izpolnjevanje teh zahtev so države članice uvedle znak CE. S takim označevanjem so zagotovljene zahteve za prost pretok blaga, saj države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati, omejiti ali preprečiti dajanja v promet oziroma uporabe vseh tistih izdelkov, ki so opremljeni z znakom CE - seveda, če so zahteve po označevanju pravilne.

Za izdelke, ki izpolnjujejo harmonizirane standarde, velja domneva o skladnosti z ustreznimi bistvenimi zahtevami. Proizvajalec mora dokumentirano dokazati ukrepe in njihovo ustreznost v zvezi z izpolnitvijo bistvenih zahtev tudi, ko se ne sklicuje na harmonizirani standard ali se nanj sklicuje le delno.

Proizvajalec mora za svoj izdelek, preden ga da v promet, izpeljati postopek potrjevanja skladnosti, kot ga določa direktiva za označevanje z znakom CE. Če je treba, mora potrditi skladnost izdelka tretja stranka, to je organ, priglašen komisiji EU. Imenuje ga država članica, če izpolnjuje posebne pogoje in zahteve za imenovanje, določene v direktivi. Glede na sistem za potrjevanje skladnosti, določen v tehnični specifikaciji za neki izdelek, izda proizvajalec izjavo o skladnosti na podlagi certifikata tretje stranke o skladnosti izdelka, proizvodnje, začetnega tipskega preizkusa ali na podlagi lastnega nadzora proizvodnje.

Vsebina direktive o gradbenih proizvodih je bila tako na zakonski ravni prevzeta z zakonom o gradbenih proizvodih (Uradni list RS, št. 52/00). Povezava med bistvenimi zahtevami za gradbene objekte in lastnostmi gradbenih izdelkov je bila prevzeta na podzakonski ravni s pravilnikom o bistvenih zahtevah za gradbene objekte, ki jih je treba upoštevati pri določanju lastnosti gradbenih proizvodov (Uradni list RS, št. 9/01) in se nanaša na prilogo I omenjene direktive. Priloga III, potrjevanje skladnosti s tehničnimi specifikacijami, je bila prevzeta s pravilnikom o potrjevanju skladnosti in označevanju gradbenih proizvodov (Uradni list RS, št. 53/01) in določa zgoraj naštete listine o skladnosti glede na sistem potrjevanja skladnosti, zahtevan v tehnični specifikaciji, ki morajo spremljati gradbene izdelke. Priloga II, evropsko tehnično soglasje, je prevzeta prav tako na podzakonski ravni s pravilnikom o postopkih podeljevanja tehničnih soglasij gradbenim proizvodom, ki je v postopku objave in podobno ureja tudi postopke podeljevanja slovenskih tehničnih soglasij.

Vsebinsko so bili glavni elementi evropske tehnične zakonodaje, ki pomembno vplivajo na oblikovanje potrebnih ustanov na področju tehnične infrastrukture (nacionalni organ za standardizacijo, nacionalna akreditacijska služba, organi za ugotavljanje skladnosti, izdajanje dovoljenj za delo organov za ugotavljanje skladnosti na reguliranem področju, inšpekcijski nadzor na trgu), vneseni v slovenski pravni sistem s tremi zakoni: z zakonom o standardizaciji (Uradni list RS, št. 59/99), ki se je omejil na izdajanje slovenskih nacionalnih standardov, zakonom o akreditaciji (Uradni list RS, št. 59/99), ki je na novo uredil izvajanje akreditacijskih postopkov in s tem povezano ustanovitev, organizacijo in delovanje nacionalne akreditacijske službe, in zakonom o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Uradni list RS, št. 59/99), ki v širšem pomenu opredeljuje predpisovanje tehničnih zahtev za izdelke in izvajanje postopkov ugotavljanja skladnosti. V tem okviru pomeni tudi splošni model ugotavljanja usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti, vlogo nacionalne akreditacijske službe pri tem in pristojnost državne uprave pri izdaji dovoljenj za delo teh organov na reguliranem področju.

Zakon o gradbenih proizvodih bo torej deloval v širšem pravnem sistemu, v okviru katerega je treba omeniti tudi zakon o splošni varnosti proizvodov (Uradni list RS, št. 23/99), ki narekuje, da se smejo dajati v promet izključno varni izdelki. Čeprav se ta zakon prvotno nanaša na izdelke, ki jih ne urejajo drugi zakoni, vpliva tudi na izdelke, ki so obravnavani s posebnimi zakoni. Velja namreč, da se v splošnem uporablja za proizvode, če so s posebnim zakonom urejena le posamezna vprašanja, povezana z njihovo varnostjo. Omeniti kaže še zakon o varstvu potrošnikov (iz leta 1998, novela zakona je prestala prvo obravnavo), ki na splošno zagotavlja varstvo temeljnih pravic potrošnikov in katerega pravni učinki se navezujejo tudi na gradbene izdelke, pa tudi zakon o javnih naročilih (iz leta 2001), katerega določbe o "tehničnih parametrih" javnega naročanja zavezujejo naročnike, da od ponudnikov zahtevajo dobavo izdelkov, ki so skladni z veljavnimi tehničnimi specifikacijami.

Pavla Murekar, ministrstvo za gospodarstvo, področje notranjega trga