O pomenu uveljavljanja prakse ponujanja preverljive kakovosti smo se pogovarjali z vodjo Gradbenega centra Slovenije Vladimirjem Gumilarjem, ki vodi tudi projekt Znak kakovosti v graditeljstvu od vsega začetka ter je nosilec razvoja oziroma avtor celotnega sistema, meril in zahtev, na podlagi katerih podeljujejo ta znak.
Vladimir Gumilar
Zakaj je pomemben znak kakovosti?
Mislim, da zato, ker gre za unikaten pristop k problematiki znakov kakovosti. Z znakom kakovosti v graditeljstvu ne opravljamo samo ocenjevanja dobrih in najboljših v neki panogi, ampak projekt ZKG vsebuje tudi razvojno komponento. V okviru posameznih projektov namreč razvijamo ali zapisujemo dobro gradbeno prakso na nekem področju in jo posredujemo podjetjem, da bi videla, v katero smer naj bi šel njihov tehnološki in poslovni razvoj.
Kaj ta znak pomeni z vidika članstva v EU? Ali bo lahko pomagal našim podjetjem na evropskem trgu?
Za zdaj gre za nacionalni znak kakovosti, ki ne prinaša nobenih obveznosti in je povsem prostovoljna aktivnost, namenjena promociji kakovosti slovenskega graditeljstva. Z njim se lahko ponašajo tisti, ki ponujajo dobre izdelke oziroma storitve. ZKG je registrirana blagovna znamka, ki jo na podlagi ocenjevanja in posebne pogodbe lahko uporabljajo dobitniki ZKG. Na trgu se ti znaki že pojavljajo. Dobitniki, to je proizvajalci izdelkov ali izvajalci storitev, blagovno znamko ZKG uporabljajo za označevanje in reklamiranje svojih izdelkov.
Znak je pravzaprav še bolj pomemben za kupce naročnike.
Za zdaj je odvisno od dobitnikov, kako bodo pridobljeni znak kakovosti vključili v svoje trženjske dejavnosti. Lahko pa rečemo, da kupec na podlagi tega znaka lahko sklepa, da gre za resne ponudnike. Proizvajalci morajo za pridobitev tega znaka izpolnjevati stroga merila, ki jih ocenjujejo strokovnjaki tudi zunaj našega inštituta.
Se graditeljstvo na Slovenskem zaveda pomena kakovosti ali je še vedno preveč opazna želja po zaslužku, ki gre seveda pogosto najbolj v škodo kakovosti?
Žal je še vedno vse preveč zadnjega. Pri zagotavljanju kakovosti je treba še veliko narediti. Znak kakovosti zahteva izpolnjevanje strogih meril, zato se za njegovo pridobitev večinoma potegujejo tisti, ki so res dobri. Že na podlagi razpisne dokumentacije vidijo, kaj morajo ponuditi, da bi dobili znak. Tako slabih oziroma manj dobrih izdelkov ali storitev tako rekoč sploh ne ocenjujemo. Okrog 70 odstotkov prijaviteljev znak kakovosti tudi dobi, preostali pač vidijo, da ne bo šlo, in se raje ne prijavijo.
Težava graditeljstva in kakovosti je v »neznanju« porabnikov. Povprečen porabnik namreč ugotovi slabo kakovost neke gradnje ali materiala šele po nekaj mesecih, celo letih od nakupa.
Tu gre za neko posebnost gradbeništva, zato je samo naš projekt premalo za spodbujanje povečanja kakovosti. Prav zaradi tega smo začeli razvoj dobre gradbene prakse na različnih področjih. Gre za nadgradnjo osnovnega projekta ZKG. Kot sem že dejal, želimo tam, kjer smo tak znak že podelili, in tudi na novih področjih, ki jih pripravljamo (večstanovanjski objekti, obnova objektov, elementi za zaščito pred hrupom, izvedba cementnih estrihov …), zapisati dobro gradbeno prakso v poseben sistem elementov in meril, ki smo ga razvili na inštitutu. V ta model želimo zapisati tako znanja in tehnološke ugotovitve vodilnih strokovnjakov o omenjeni tematiki kot tudi operativno prakso oziroma na izkušnjah temelječe znanje najboljših podjetij v stroki. Želimo, da bi podjetja ta model dobre gradbene prakse nato uporabila v duhu benchmarkinga, to je primerjave z najboljšim na nekem poslovnem področju.
Ali lahko znak kakovosti postane nekakšen standard, pogoj za opravljanje neke storitve?
To ni tako preprosto, saj ZKG ne more postati zakonsko določen predpis niti ne sodi mednje. Tudi v Evropi se bodo morali znaki kakovosti zamenjati z usklajenim sistemom preizkušanja in certificiranja, vendar pa bo še vedno potekal hud boj za ohranitev nekakšnih znakov kakovosti. Ti znaki, na primer RAL, ki jih dajejo priznane ustanove, so namreč bistven, pogosto celo odločilen, dejavnik za prodajo izdelka na tem trgu. Trg namreč lahko znak kakovosti samodejno prizna kot pogoj za prodajo, čeprav ta seveda formalno ni obvezen.
Prav zato se tudi mi trudimo, da bi k podeljevanju našega znaka kakovosti v graditeljstvu pritegnili čim več zunanjih strokovnjakov z univerz, inštitutov in podjetij ter tako dokazali, da gre za vseslovenski projekt, ki spodbuja dvig kakovosti in s tem dolgoročno koristi tako proizvajalcem kot kupcem.
Kako je s kakovostjo pri polagalcih tlakov in talnih oblog?
To je precej problematično področje. Gradbeni inštitut ZRMK sodeluje pri številnih sanacijah in odpravljanju težav, ki nastajajo zaradi napak, bodisi v materialih bodisi v nepravilnih postopkih gradnje, za katere sta najpogosteje krivi stiska s časom in neusklajenost med izvajalci del. Prav zato pripravljamo projekt razvoja dobre gradbene prakse pri polaganju talnih oblog v sodelovanju s proizvajalci teh materialov in seveda z izvajalci del, od tistih, ki polagajo estrihe, do končnih polagalcev parketa, keramike in drugih talnih oblog. Mislim, da je to področje idealno za skupno sodelovanje pri razvoju dobre gradbene prakse. Lahko izdelamo nova pravila stroke, ki so posledica novih materialov in tehnologij, lahko opredelimo skupne težave in zanje najdemo strokovne rešitve.
Kdaj bo projekt pripravljen?
Pričakujemo, da bo pripravljen do konca leta, nato pa bi ocenjevanje za pridobitev ZKG opravili do sejma Megra prihodnje leto. Želimo si čim več pobude tistih, ki jih »žuli« ta problematika. Dobro gradbeno prakso, ki bi izvirala iz takšnega projekta, lahko oživijo le izvajalci, ne inštitut.
Treba pa je vedeti, da vsak tak projekt zahteva svoj čas, trud vseh udeleženih in tudi razvojna sredstva. Zavedamo se, da se položaj ne bo spremenil toliko časa, dokler bodo vlagatelji tako »nespametni«, da bodo izbirali le cenovno ugodne ponudbe, za katere pa strokovna presoja lahko takoj ugotovi, da ne zagotavljajo ustrezne kakovosti.
Če bi torej imeli zapisano neko strokovno, soglasno podprto dobro gradbeno prakso, ali bi ta spet lahko pomagala ponudbi in povpraševanju?
Vlagatelj bi seveda lahko zahteval izpolnjevanje teh pogojev. In če lahko še izbira med izvajalci, ki bi z ZKG ali potrdilom o opravljenem ocenjevanju in doseženem rezultatu zagotavljali določeno raven storitev, seveda pridobijo oboji. Končno se lahko določijo tudi najnižja ekonomska cena in predvsem drugi pogoji, ki so potrebni za zagotavljanje kakovosti, seveda pa bi jih morali upoštevali vsi izvajalci.
Pomembna je organiziranost dejavnosti. Če so polagalci bolj povezani, tudi laže določajo na primer najkrajše časovne roke, ki so potrebni za zagotavljanje trajne kakovosti nekega izdelka oziroma storitve.
Prav zaradi tega poudarjam ter pozivam proizvajalce in polagalce podov, da poskušajo najti rešitve v tej smeri, saj standardov in predpisov, ki bi urejali celotno področje, verjetno še nekaj časa ne bo. Problematiko morajo na svojem področju ob podpori strokovnjakov z inštitutov in lastne dobre prakse rešiti sami. Projekt Znak kakovosti v graditeljstvu in metodologija razvoja dobre gradbene prakse sta lahko za te dejavnosti dobro izhodišče.
Vladimir Gumilar
Zakaj je pomemben znak kakovosti?
Mislim, da zato, ker gre za unikaten pristop k problematiki znakov kakovosti. Z znakom kakovosti v graditeljstvu ne opravljamo samo ocenjevanja dobrih in najboljših v neki panogi, ampak projekt ZKG vsebuje tudi razvojno komponento. V okviru posameznih projektov namreč razvijamo ali zapisujemo dobro gradbeno prakso na nekem področju in jo posredujemo podjetjem, da bi videla, v katero smer naj bi šel njihov tehnološki in poslovni razvoj.
Kaj ta znak pomeni z vidika članstva v EU? Ali bo lahko pomagal našim podjetjem na evropskem trgu?
Za zdaj gre za nacionalni znak kakovosti, ki ne prinaša nobenih obveznosti in je povsem prostovoljna aktivnost, namenjena promociji kakovosti slovenskega graditeljstva. Z njim se lahko ponašajo tisti, ki ponujajo dobre izdelke oziroma storitve. ZKG je registrirana blagovna znamka, ki jo na podlagi ocenjevanja in posebne pogodbe lahko uporabljajo dobitniki ZKG. Na trgu se ti znaki že pojavljajo. Dobitniki, to je proizvajalci izdelkov ali izvajalci storitev, blagovno znamko ZKG uporabljajo za označevanje in reklamiranje svojih izdelkov.
Znak je pravzaprav še bolj pomemben za kupce naročnike.
Za zdaj je odvisno od dobitnikov, kako bodo pridobljeni znak kakovosti vključili v svoje trženjske dejavnosti. Lahko pa rečemo, da kupec na podlagi tega znaka lahko sklepa, da gre za resne ponudnike. Proizvajalci morajo za pridobitev tega znaka izpolnjevati stroga merila, ki jih ocenjujejo strokovnjaki tudi zunaj našega inštituta.
Se graditeljstvo na Slovenskem zaveda pomena kakovosti ali je še vedno preveč opazna želja po zaslužku, ki gre seveda pogosto najbolj v škodo kakovosti?
Žal je še vedno vse preveč zadnjega. Pri zagotavljanju kakovosti je treba še veliko narediti. Znak kakovosti zahteva izpolnjevanje strogih meril, zato se za njegovo pridobitev večinoma potegujejo tisti, ki so res dobri. Že na podlagi razpisne dokumentacije vidijo, kaj morajo ponuditi, da bi dobili znak. Tako slabih oziroma manj dobrih izdelkov ali storitev tako rekoč sploh ne ocenjujemo. Okrog 70 odstotkov prijaviteljev znak kakovosti tudi dobi, preostali pač vidijo, da ne bo šlo, in se raje ne prijavijo.
Težava graditeljstva in kakovosti je v »neznanju« porabnikov. Povprečen porabnik namreč ugotovi slabo kakovost neke gradnje ali materiala šele po nekaj mesecih, celo letih od nakupa.
Tu gre za neko posebnost gradbeništva, zato je samo naš projekt premalo za spodbujanje povečanja kakovosti. Prav zaradi tega smo začeli razvoj dobre gradbene prakse na različnih področjih. Gre za nadgradnjo osnovnega projekta ZKG. Kot sem že dejal, želimo tam, kjer smo tak znak že podelili, in tudi na novih področjih, ki jih pripravljamo (večstanovanjski objekti, obnova objektov, elementi za zaščito pred hrupom, izvedba cementnih estrihov …), zapisati dobro gradbeno prakso v poseben sistem elementov in meril, ki smo ga razvili na inštitutu. V ta model želimo zapisati tako znanja in tehnološke ugotovitve vodilnih strokovnjakov o omenjeni tematiki kot tudi operativno prakso oziroma na izkušnjah temelječe znanje najboljših podjetij v stroki. Želimo, da bi podjetja ta model dobre gradbene prakse nato uporabila v duhu benchmarkinga, to je primerjave z najboljšim na nekem poslovnem področju.
Ali lahko znak kakovosti postane nekakšen standard, pogoj za opravljanje neke storitve?
To ni tako preprosto, saj ZKG ne more postati zakonsko določen predpis niti ne sodi mednje. Tudi v Evropi se bodo morali znaki kakovosti zamenjati z usklajenim sistemom preizkušanja in certificiranja, vendar pa bo še vedno potekal hud boj za ohranitev nekakšnih znakov kakovosti. Ti znaki, na primer RAL, ki jih dajejo priznane ustanove, so namreč bistven, pogosto celo odločilen, dejavnik za prodajo izdelka na tem trgu. Trg namreč lahko znak kakovosti samodejno prizna kot pogoj za prodajo, čeprav ta seveda formalno ni obvezen.
Prav zato se tudi mi trudimo, da bi k podeljevanju našega znaka kakovosti v graditeljstvu pritegnili čim več zunanjih strokovnjakov z univerz, inštitutov in podjetij ter tako dokazali, da gre za vseslovenski projekt, ki spodbuja dvig kakovosti in s tem dolgoročno koristi tako proizvajalcem kot kupcem.
Kako je s kakovostjo pri polagalcih tlakov in talnih oblog?
To je precej problematično področje. Gradbeni inštitut ZRMK sodeluje pri številnih sanacijah in odpravljanju težav, ki nastajajo zaradi napak, bodisi v materialih bodisi v nepravilnih postopkih gradnje, za katere sta najpogosteje krivi stiska s časom in neusklajenost med izvajalci del. Prav zato pripravljamo projekt razvoja dobre gradbene prakse pri polaganju talnih oblog v sodelovanju s proizvajalci teh materialov in seveda z izvajalci del, od tistih, ki polagajo estrihe, do končnih polagalcev parketa, keramike in drugih talnih oblog. Mislim, da je to področje idealno za skupno sodelovanje pri razvoju dobre gradbene prakse. Lahko izdelamo nova pravila stroke, ki so posledica novih materialov in tehnologij, lahko opredelimo skupne težave in zanje najdemo strokovne rešitve.
Kdaj bo projekt pripravljen?
Pričakujemo, da bo pripravljen do konca leta, nato pa bi ocenjevanje za pridobitev ZKG opravili do sejma Megra prihodnje leto. Želimo si čim več pobude tistih, ki jih »žuli« ta problematika. Dobro gradbeno prakso, ki bi izvirala iz takšnega projekta, lahko oživijo le izvajalci, ne inštitut.
Treba pa je vedeti, da vsak tak projekt zahteva svoj čas, trud vseh udeleženih in tudi razvojna sredstva. Zavedamo se, da se položaj ne bo spremenil toliko časa, dokler bodo vlagatelji tako »nespametni«, da bodo izbirali le cenovno ugodne ponudbe, za katere pa strokovna presoja lahko takoj ugotovi, da ne zagotavljajo ustrezne kakovosti.
Če bi torej imeli zapisano neko strokovno, soglasno podprto dobro gradbeno prakso, ali bi ta spet lahko pomagala ponudbi in povpraševanju?
Vlagatelj bi seveda lahko zahteval izpolnjevanje teh pogojev. In če lahko še izbira med izvajalci, ki bi z ZKG ali potrdilom o opravljenem ocenjevanju in doseženem rezultatu zagotavljali določeno raven storitev, seveda pridobijo oboji. Končno se lahko določijo tudi najnižja ekonomska cena in predvsem drugi pogoji, ki so potrebni za zagotavljanje kakovosti, seveda pa bi jih morali upoštevali vsi izvajalci.
Pomembna je organiziranost dejavnosti. Če so polagalci bolj povezani, tudi laže določajo na primer najkrajše časovne roke, ki so potrebni za zagotavljanje trajne kakovosti nekega izdelka oziroma storitve.
