Izkušnje potrjujejo pomembnost pravega izbora lesa in kakovostne izvedbe
Povpraševanje po lesenih podih za zunanje bivalne prostore se stalno povečuje, dobavitelji, izvajalci in investitorji pa si počasi nabiramo izkušnje ter spoznavamo pravo vrednost posameznih vrst lesa in njihovo delovanje v naših vremenskih razmerah. Izbira lesa na trgu je široka, njegova dostopnost je vse boljša, manjkajo le zanesljive informacije, ki bi pomagale pri odločanju za najugodnejše izvedbene rešitve. Presoja ustreznosti in izbira vrste lesa sta pri tem postali težavni, vendar izkušnje zadnjih nekaj let kažejo, kaj lahko pričakujemo od posameznih lesnih vrst v daljšem časovnem obdobju. Podatki seveda niso še povsem verodostojni, ker je obdobje opazovanja, razen za tikovino, še prekratko, merila za primerjavo pa niso natančno določena.
Morda bi bilo najprimerneje zunanje pode najprej ločiti po namembnosti:
- terase, bazeni, balkoni za osebno uporabo, kjer je kakovost izvedbe najpomembnejša za dobro počutje ter sproščeno in prijetno preživljanje prostega časa – prednost imajo izvedbe s čim manj vzdrževanja in dolgo uporabno trajnostjo;
- leseni podi na javnih površinah, pomoli, terase gostinskih objektov in drugi podobni zunanji prostori – pri njih je pomembna zlasti uporabnost, značilnost takih projektov je tudi močan pritisk na ceno izvedbe.
Za zunanje lesene pode se danes uporabljajo predvsem trajne vrste lesa azijskega in južnoameriškega izvora: tik, ipé, cumaru, masaranduba in bangkirai. Zadnji morda še vedno največ, čeprav se je izkazalo, da povzroča tudi največ težav že po kratkem obdobju uporabe. Vse naštete vrste lesa so sicer trajne – pod vplivom vremenskih razmer ne razpadejo. Kljub temu pa je njihova uporabna trajnost lahko precej krajša, ker spremembe lesa lahko hitro postanejo za uporabnika neprijetne, neugodne za vzdrževanje ali vplivajo na neestetski videz.

Največ težav povzročajo deformacije (zvijanje, krivljenje, razpoke) in površinsko odstopanje vlaken, kar je še posebno značilno za bangkirai. Les postane nevaren na dotik (zadiranje vlaken pod kožo), vzdrževanje težavno, popravila so pogosta, zlasti če podnice niso pritrjene z vijaki z vrhnje strani ali s spojkami. Žlebljene podnice so zelo neugodne zaradi odstopanja vlaken in močno oteženega vzdrževanja. Primernejše so gladke, ozke podnice širine od 90 do 100 milimetrov.
Zaradi vremenskih vplivov se spreminjata barva in površinska struktura lesa. Sivenje, ki se pojavi, če je les neposredno izpostavljen vremenskim vplivom (in ne na pokritih delih), lahko preprečimo z ustreznimi premazi, ki nekoliko zmanjšajo tudi intenzivnost površinskega odstopanja vlaken lesa. Tudi zaradi tega so ustreznejše gladke podnice. Navedenih težav ni bilo opaziti le pri podih iz tikovine, ne glede na to, ali je bil uporabljen zaščitni premaz ali ne. Deformacij skoraj ni, če so podnice pritrjene z vijaki z vrhnje strani, poglobljene luknje za vijake pa zaprte s čepi iz istega lesa. Vzdolžni spoji s tesnilno maso ostajajo neprepustni, tudi če podnice niso zalepljene na podlago.
Za bolj javne površine so omenjene težave manj pomembne, če je le cena izvedbe zadovoljiva. V teh primerih ima bangkirai prednost pred večino preostalih vrst lesa, razen pred masarandubo in cumarujem. Cenovno najugodnejše je tudi pritrjevanje podnic z vrha z vijaki iz nerjavečega jekla.
| vrsta lesa | kakovost lesa | uporabna trajnost poda | cena |
| tik | zelo dobra | zelo dolga | visoka |
| ipé | dobra | dolga | srednja |
| cumaru | srednja | srednje dolga | nižja |
| masaranduba | srednja | srednje dolga | nižja |
| bangkirai | zadovoljiva | krajša | nizka |
Razpredelnica grobo opredeljuje tri glavne dejavnike pri odločanju za izbiro vrste lesa za zunanje pode.
mag. Anton Jenko, univ. dipl. inž.
Prehod, d. o. o.






