O udarnem zvoku govorimo pri neposrednem zbujanju medetažne konstrukcije s hojo, premikanjem pohištva … Tako v medetažni konstrukciji in drugih mejnih pregradah prostora sprožimo valovanje, ki povzroči oddajanje zvoka v sosednje prostore. Sposobnost medetažnih konstrukcij, da izolirajo pred zvokom, ki nastaja z neposrednim zbujanjem medetažnih konstrukcij, imenujemo izolacija medetažnih konstrukcij pred udarnim zvokom. Izolacijo pred udarnim zvokom prostora pod medetažno konstrukcijo opredelimo z ravnijo udarnega zvoka, ki nastane pri zbujanju medetažne konstrukcije nad tem prostorom s standardnim virom udarnega zvoka. Standardni vir udarnega zvoka je naprava, ki povzroča padanje standardno težkih cilindričnih kladivc s predpisane višine v predpisanem časovnem zaporedju na medetažno konstrukcijo. Standardizirano določanje izolacije pred udarnim zvokom (1) je prikazano na sliki 1.

Ugotavljanje izolacije pred udarnim zvokom

Izolacijo pred udarnim zvokom opišemo s tako imenovano ovrednoteno normalizirano ravnijo udarnega zvoka L'n,w, ki jo ovrednotimo po standardiziranem postopku (2) iz izmerjenih ravni udarnega zvoka v posameznih terčnih frekvenčnih pasovih. Višja je vrednost L'n,w, manjša je izolacija pred udarnim zvokom.

Da bi povečali izolacijo pred udarnim zvokom, je treba zmanjšati prenos vibracij z mesta vnosa udarne sile na medetažno konstrukcijo na mesta, kjer konstrukcija oddaja zvok v prostor pod medetažno konstrukcijo. To lahko dosežemo predvsem z namestitvijo:

–   mehkih talnih oblog (penjeni PE ali PVC, tekstilne talne obloge …),

–   plavajočih podov.

Kot mera za povečanje izolacije pred udarnim zvokom zaradi namestitve talnih oblog se uporablja tako imenovano izboljšanje izolacije pred udarnim zvokom DLw. To v grobem predstavlja število decibelov, za katero se bo povečala izolacija pred udarnim zvokom po namestitvi talne obloge na medetažno konstrukcijo glede na stanje pred namestitvijo talne obloge na medetažno konstrukcijo.

Kolikšno bo izboljšanje izolacije pred udarnim zvokom po namestitvi talne obloge, ni odvisno le od vrste talne obloge, temveč tudi od vrste medetažne konstrukcije. Glede na to, kako sestava medetažnih konstrukcij vpliva na izolacijo pred udarnim zvokom, razdelimo medetažne konstrukcije na:

–   masivne, večinoma armiranobetonske medetažne konstrukcije,

–   lažje medetažne konstrukcije z lesenimi ali jeklenimi nosilnimi elementi.

V diagramu na sliki 2 je prikazano, kakšna je izolacija pred udarnim zvokom pri različnih frekvencah zvoka za značilno masivno medetažno konstrukcijo in medetažno konstrukcijo iz lesenih nosilnih elementov.

Izolacija pred udarnim zvokom

Vidimo lahko, da pri masivnih konstrukcijah izolacija pred udarnim zvokom z naraščanjem frekvence zvoka pada (raven udarnega zvoka raste), medtem ko pri lesenih konstrukcijah izolacija pred udarnim zvokom z naraščanjem frekvence zvoka raste (raven udarnega zvoka pada).

Znano je, da mehke talne obloge, ki se namestijo neposredno na medetažno konstrukcijo, učinkovito izolirajo udarni zvok le pri višjih frekvencah zvoka in znatno manj pri nižjih frekvencah. Če želimo povečati izolacijo pred udarnim zvokom tudi pri nižjih frekvencah zvoka, je treba na medetažno konstrukcijo namestiti plavajoči pod. Iz diagrama na sliki 2 lahko torej vidimo, da mehke talne obloge, ki se nameščajo na medetažne konstrukcije neposredno (brez plavajočih podov), ne bodo na lesenih medetažnih konstrukcijah niti približno tako učinkovite kot na masivnih. Na lesenih medetažnih konstrukcijah se zato skoraj praviloma uporablja plavajoči pod iz cementnega estriha na mehkem sloju (mineralna volna, penjeni PE …) ali tudi suhomontažni plavajoči pod (iverna plošča na mehkem sloju iz mineralne volne …).

Potem ko smo navedli nekaj splošnih ugotovitev o izolaciji pred udarnim zvokom, nas zanima, kolikšna je izolacija pred udarnim zvokom pri masivnih oziroma lesenih medetažnih konstrukcijah, kolikšno je izboljšanje izolacije z namestitvijo značilnih talnih oblog in plavajočih podov ter kaj to pomeni s stališča našega subjektivnega dojemanja ravni udarnega zvoka.

V preglednici št. 1 je prikazano, kako pri značilnih načinih zbujanja medetažne konstrukcije zaznavamo motnjo v spodnjem prostoru pri različnih izolacijah pred udarnim zvokom (pri različnih L'n,w).

Preglednica št. 1

Pravilnik o zvočni zaščiti stavb (4) pri nas predpisuje najvišjo dovoljeno normalizirano raven udarnega zvoka L'n,w,max za medetažne konstrukcije med stanovanji – to je 58 decibelov. Umestitev te vrednosti v preglednico št. 1 nam pokaže, kolikšna izolacija pred udarnim zvokom je s tem zagotovljena.

Kolikšna izolacija pred udarnim zvokom pa je dosežena pri medetažnih konstrukcijah brez mehkih talnih oblog oziroma plavajočih podov? V preglednici št. 2 so prikazane računske vrednosti ovrednotene normalizirane ravni udarnega zvoka za masivne medetažne konstrukcije z različnimi masami (3).

Preglednica št. 2

S primerjanjem ravni udarnega zvoka pri masivnih medetažnih konstrukcijah brez talnih oblog (preglednica št. 2) ter vrednosti v preglednici št. 1 oziroma predpisanih vrednosti v pravilniku o zvočni zaščiti stavb lahko ugotovimo, da so ravni udarnega zvoka pri masivnih medetažnih konstrukcijah brez talnih oblog bistveno previsoke. Zaradi tega je nujno, da se na masivne medetažne konstrukcije namestijo talne obloge, ki zmanjšajo prepustnost medetažnih konstrukcij za udarni zvok.

Izboljšanje izolacije pred udarnim zvokom za nekatere značilne talne obloge, ki jih položimo neposredno na masivno medetažno ploščo, je prikazano v preglednici št. 3.

Preglednica št. 3

Kot že omenjeno, je namestitev mehkih talnih oblog neposredno na medetažno konstrukcijo bolj učinkovita pri višjih frekvencah zvoka in znatno manj pri nižjih frekvencah zvoka.

Za doseganje večje izolacije pred udarnim zvokom tudi pri nižjih frekvencah zvoka je treba uporabiti plavajoče pode. Računska vrednost izboljšanja izolacije pred udarnim zvokom DLw za plavajoči pod na masivni medetažni plošči je prikazana v preglednici št. 4. Plavajoči pod sestoji iz cementnega estriha z maso najmanj 70 kilogramov na kvadratni meter na elastičnem sloju in brez dodane mehke talne obloge (3).

Preglednica št. 4

Ko primerjamo vrednosti izboljšanja izolacije pred udarnim zvokom v preglednicah 3 in 4 s potrebnim izboljšanjem, kot sledi iz preglednic 1 in 2, lahko ugotovimo, da z namestitvijo plavajočih podov ni težko zagotoviti potrebnega izboljšanja zvočne izolacije, pri uporabi mehkih talnih oblog pa je treba paziti, da ne izberemo pretrdih.

Pri lažjih lesenih medetažnih konstrukcijah je namesto suhomontažnih plavajočih podov priporočljiva uporaba plavajočih podov s cementnim estrihom, ker povečanje mase celotne medetažne konstrukcije zelo ugodno vpliva na zvočno izolacijo tudi pri nižjih frekvencah zvoka.

Ne nazadnje je treba opozoriti, da učinkovitost plavajočih podov za zaščito pred udarnim zvokom ni odvisna le od lastnosti plavajočega poda, temveč tudi od korektne izvedbe poda. Če se namreč zgodi, da plavajoči pod ni povsem plavajoč, temveč obstajajo bolj ali manj togi stiki med plavajočim estrihom in gradbeno konstrukcijo, se izolacija pred udarnim zvokom lahko zelo zmanjša. Značilna taka primera sta predvsem dva, in sicer togi stiki talne obloge iz keramičnih ploščic s stenami oziroma zidovi ter togi stiki vodovodnih ali cevi za ogrevanje pod plavajočimi podi z nosilno ploščo in s plavajočim estrihom. Če torej želimo zagotoviti pričakovano izboljšanje izolacije pred udarnim zvokom, je treba dosledno paziti, da se preprečijo vsi togi stiki med plavajočim podom in gradbeno konstrukcijo.

mag. Mihael Ramšak, univ. dipl. inž.

ZAG Ljubljana

Viri:

 (1) Standard SIST EN ISO 140/6 (1997): Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti gradbenih elementov – 6. del: Laboratorijska merjenja izolirnosti medetažnih konstrukcij pred udarnim zvokom 

(2) Standard SIST EN ISO 717/2 (1997): Akustika – Vrednotenje zvočne izolirnosti v zgradbah ter zvočne izolirnosti gradbenih elementov – 2. del: Izolirnost pred udarnim zvokom

(3) Standard DIN 4109 (1989) – Dodatek 1: Zvočna zaščita v visokogradnji, primeri izvedbe in računski postopki

(4) Pravilnik o zvočni zaščiti stavb (Ur. l. RS, št. 14/99)