Juto pridobivamo iz ličja jutovca, ki raste kot enoletna rastlina v vlažnih, toplih predelih severovzhodne Indije, Kitajske, Alžira … Pridobivanje jutinih vlaken je dokaj dolgotrajen postopek.
Jutovec
Ko jutovec zacveti oziroma dozori, ga režejo ob koreninah, stebla pa povežejo v snope. Sledi namakanje stebel v stoječi ali mirno tekoči vodi, in sicer toliko časa, da se omehčajo. Od godnih stebel se ročno odstrani lubje. Ostane ličje, ki je olesenelo in trdo, zato ga je treba pred predenjem zrahljati, namastiti in omehčati z »oljem v vodi«. Navadno imajo jutini izdelki do 5 odstotkov olja (mineralno predilno olje), izdelkom, namenjenim za podlage tekstilnih talnih oblog, pa se doda odstotek ali manj.
Sekundarna podlaga iz jute taftane talne obloge
Dobre vrste jute imajo lep, svilnat lesk in so prijetne, mehke na otip. Barva se spreminja od svetlo sive do svetlo rumenkaste, srebrno sive in sivo zelenkaste. Slabše vrste jute so bolj sive, rjavkaste ali umazano rjave brez leska. Če bi primerjali juto z drugimi stebelnimi vlakni, na primer lanom in konopljo, potem je njena trdnost precej manjša. Prav tako je majhna tudi elastičnost (ob pretrgu se jutino vlakno raztegne le za 1,7 odstotka). Slabša elastičnost je posledica medcelične stene, ki je debela in močno olesenela. Tako kot bombaž tudi jutina vlakna hitro zagorijo in zgorijo. Pri tem se sprošča razpoznaven vonj po zažganem papirju. Za juto je značilna dobra odpornost proti mikroorganizmom.
