Glede na vsebnost vode v gradbenih elementih v osnovi ločimo dve metodi in sicer:

• za sanacijo škode, ki jo je v vgrajenih gradbenih elementih povzročila voda (poškodbe instalacij, poplave) in
• za gradbeno izsuševanje, kar pomeni izsuševanje gradbenih elementov zaradi prevelike vsebnosti preostale vlage. V okviru gradbenega izsuševanja, pa imamo dve možnosti izsuševanja: naravno in umetno izsuševanje.
  V okviru že predvidenega problema izsuševanja se lahko v zimskem času, če gradnja poteka v tem obdobju, preventivno predvidi še zimsko – gradbeno ogrevanje.
  

Umetno izsuševanje, ki je predmet odgovora, naj bi po možnosti ustrezalo naravnemu izsuševanju. Pri naravnem izsuševanju relativno vlažni zunanji zrak izvleče vlago iz gradbenega elementa. Ker pa je relativna vlažnost povprečno 70 odstotkov, lahko atmosferski zrak do svoje točke nasičenja sprejme še 30 odstotkov vlage.

Cilj umetnega izsuševanja je torej povečati sposobnost sprejemanja vlage iz gradbenih materialov. To lahko dosežemo na dva načina:

1. Ogrevanje vlažnega zunanjega zraka:
   Zrak lahko pri 10 ºC in pri 70% relativni zračni vlažnosti sprejme še 3 g/m³ vlage. Če pa ga ogrejemo na 25 ºC pa lahko sprejme 16 g/m³.
2. S sušenjem vlažnega zraka:
   Z razvlaževanjem zraka na 30 % relativne vlage se lahko doseže razlika in sicer; prostor pri 20 ºC.
   

Pri umetnem izsuševanju je potrebno upoštevati nekaj bistvenih točk:

a) S premočnim segrevanjem (preko 30 ºC) se zgradba sicer posuši, ne doseže pa potrebne trdnosti (malta, beton še nimata dovolj starosti oz. nege). Pri premočnem ogrevanju zraka ne gre za izsuševanje, temveč za izpodrivanje vode v globlje ležeče plasti. Pri izsuševanju s segrevanjem morajo okna ostati odprta tako, da z vodo nasičen zrak ne ostaja v prostoru. Učinkovito izsuševanje s toplim zrakom se doseže takrat, ko je grelna naprava montirana izven izsuševalnega prostora, saj je tako zagotovljena stalna izmenjava zraka. Toploto dovajamo po cevovodu.

b) Pri zračnem razvlaževanju so okna zaprta, da zunanji vlažni zrak ne prodre v prostor. Z vzdrževanjem suhega zraka v prostoru (30 % relativne vlažnosti pri 20 ºC) nastane med vlažnim gradbenim materialom in zrakom klimatska razlika, ki zagotovi optimalno izsušitev.

Najvažnejši podatki in ukrepi za uspešno umetno izsuševanje:

1. Vlaga v gradbenem materialu je lahko zelo visoka, tudi do 200 l/m³, odvisno od okoliščin.
2. Kapilarna sposobnost gradbenih materialov je različna. Če je kapilarna sposobnost manjša, potrebujejo gradbeni materiali daljši čas za izsuševanje.
3. Naravno in umetno izsuševanje ne omogočata popolne izsušitve. Del vlage ostane: preveč vlage lahko škodi.
4. Umetno izsuševanje mora biti podobno naravnemu izsuševanju. Potrebno se je izogniti močnemu ogrevanju prostorov.

Sušenje estriha za talne obloge (parket, linolej, PVC, guma, pluta, tekstilne talne obloge, itd.) je odvisno od preostale vlage. Vlaga mora biti nižja od maksimalno dovoljene vrednosti vlage (npr. VOB, del C, DIN 18365, ÖNORM B 2236/1, SIA V 251/1 in SIA 253), ker s tem preprečimo odstopanje zaključnih talnih oblog. Enak postopek velja pri izsuševanju pri vodni škodi.
 
Način izsuševanja s pomočjo t. i. vpihovanja toplega zraka uporabljamo predvsem pri sanacijah škode, ki jo je povzročila voda. Postopek poteka tako, da z izvrtinami v estrih in s posebnimi priključki (zračne turbine) omogočimo dovod toplega zraka v plasti estriha in izolacije. Vlažne izolacijske plasti so s tem postopkom nasičene s toplim, suhim zrakom, ki se nasiti z vodnimi parami in navlažen zrak izpiha pri dilatacijskih režah ali izvrtinah za izpih v prostor. S pomočjo zračnih razvlaževalnikov se vlažen zrak spremeni v kondezat oz. vodo, ki se nabira v posodah razvlaževanika ali pa se odvede v odtok. Ta metoda zagotovi hitro in popolno izsuševanje brez materialne škode in vpliva na izolacijsko vrednost izolacijskih materialov. Obvezna je redna kontrola z natančnimi merilnimi napravami in protokolacija merilnih vrednosti.

Kot negativni spremljevalni pojavi izsuševanj, ki so bila izvedena s preveč toplote, se pokažejo naslednje pomanjkljivosti:

• Kot pravilo zasledimo močno nastajanje razpok zaradi krčenja. Nastanejo običajne t. i. »plastične« tehnološke razpoke v obliki zemljevida.
• Deli, ki so grelnemu telesu najbližje, se hitro osušijo, medtem ko bolj oddaljeni deli (stropovi in podobno) niso soudeleženi pri procesu izsuševanja in pride do neenakomerne osušitve. Mali prostori, kot so toalete, kopalnice, hodniki …, niso doseženi.
• Pogosto se uporabijo preveliki in neustrezni aparati, kar omenjene posledice še poveča. Pogosto se uporabljajo grelniki, ki pa niso namenjeni za izsuševanje.
• V zadnjem obdobju se je večkrat poskušalo osuševati s plinskimi grelci. Ta postopek pa vprašljiv že zaradi goriva. Z zgorevanjem 1 kg plina namreč nastane zraku cca. 800 g vodne pare. Da sploh pride do osuševanja je potrebno močnejše segrevanje. Vlago pri zgorevanju plina je poleg vlage zgradbe še dodatno odstranjevati.