Marko Petrič odgovarja:

Spoštovani, vaše vprašanje je zahtevno in bi potrebovalo bolj obširen odgovor, kot ga lahko podam na tej spletni strani. Kljub temu naj poskusim navesti najbolj bistveno:

Najprej je treba poudariti, da na odpornostne lastnosti podlage vplivata tako podlaga (les) kot lak. To pomeni, da še tako odličen lak na mehki podlagi (npr. češnjev les) ne more zagotoviti take trdote in odpornosti proti mehanskim poškodbam kot na trši vrsti lesa. Na srečo ste za parket izbrali jesenov les, ki ga štejemo med trše drevesne vrste.

V nadaljevanju nekaj o razvrstitvi lakov v različne skupine. Lake lahko klasificiramo glede na vrsto veziva (npr. na nitrocelulozne, poliuretanske, kislinske, poliestrske, itd.) ali pa glede na topilo in redčilo (na lake na osnovi organskih topil in na vodne lake). To pomeni, da bi tudi vodni lak, o katerem sprašujete, lahko bil poliuretanski.

Včasih so za obdelavo parketa pogosto uporabljali kislinske lake. Odlikujejo se po trdoti in odpornosti proti obrabi. Po drugi strani so lahko nagnjeni k pokanju in odstopanju od podlage. Raba kislinskih lakov, predvsem zaradi okoljevarstvenih zahtev, močno upada. Ne vem, koliko jih naši parketarji sploh še uporabljajo. V znanstveni literaturi poleg tega navajajo, da se iz kislinskih lakov lahko sprošča formaldehid. Sicer v zelo nizkih koncentracijah, pod dovoljenimi mejami, a vendarle.

Izraz poliuretanski laki obsega zelo veliko in heterogeno skupino premazov, ki se lahko po svojih lastnostih med seboj bistveno razlikujejo. Tako poznamo različne dvokomponentne in enokomponentne poliuretanske lake na osnovi organskih topil, vodne poliuretanske disperzije … Vendar vsi poliuretanski laki zagotavljajo dobre do odlične odpornostne lastnosti, zato so se vsesplošno uveljavili za površinsko obdelavo pohištva in tudi talnih oblog, parketa. S poliuretanskimi laki praviloma lakiramo bolj obremenjene površine, npr. v javnih zgradbah, seveda pa tudi doma, če pričakujemo pogostejše in večje mehanske obremenitve ter izpostavljenost različnim tekočinam.

Glavna odlika lakov, pri katerih sta topilo in redčilo voda, torej vodnih premazov, je njihova okoljska neoporečnost. Delo s takimi laki je lažje, saj ni vdihavanja nevarnih par organskih topil, pa tudi dolgotrajno zračenje po nanosu ni potrebno. V preteklosti je bilo med uporabniki pa tudi med parketarji kar nekaj odpora proti rabi vodnih lakov, češ da so slabše kvalitete kot laki na osnovi organskih topil. Razvoj premazov pa je intenziven in danes so predsodki pred vodnimi laki za talne obloge nepotrebni. Tudi okoljska zakonodaja v naši državi podpira uporabo vodnih premaznih sistemov.

Sam se nagibam k uporabi vodnega laka, primerna izbira bi bili tudi poliuretanski laki, kislinskega pa manj priporočam. Zelo pomembno se mi zdi, da parketarja ne »prisilite« v uporabo drugega laka, kot tistega, s katerim je navajen delati in ga običajno uporablja. Pri lakiranju parketa je bistvenega pomena, kako je to izvedeno in pri tem so izkušnje zelo pomembne. Zdi se mi celo, da h kvaliteti laka na parketu prispeva več kakovost postopka lakiranja kot pa sama izbira laka.